Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

3. 3. 2017  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Dogodki

Subtilne improvizacije

Ko svoje inštrumente prekrižajo trije vidni predstavniki domače (ob)jazzovske scene

Trojec je skupaj nastopil zaradi »last minute« rošade,  a to nas ni prav nič prikrajšalo za glasbeno užitkarjenje.

Trojec je skupaj nastopil zaradi »last minute« rošade, a to nas ni prav nič prikrajšalo za glasbeno užitkarjenje.

Kot namiguje že ime, koncertni cikel Sozvočja sveta v organizaciji Kulturno umetniškega društva Sestava, primarno gosti ustvarjalce, ki se (avtorsko) lotevajo domačih in tujih ljudskih glasbenih izročil oziroma glasb v raznoterih etno pojavah. Se pa priložnostno tam znajdejo tudi glasbeniki s polj uglasbene poezije, klasične glasbe, pa tudi improvizirane in jazz glasbe. Slednjim so oder v hostlu Celica na ljubljanski Metelkovi odstopili minuli ponedeljek, ko je tam nastopila zasedba Kaja Draksler/Jošt Drašler/Vitja Balžalorsky. In tako smo dobili še en dokaz, kako zelo živa je domača impro glasbena scena.

Gre za glasbenike mlajše generacije, a se vsi trije ponašajo z bogatimi izkušnjami, ki si jih redno nabirajo tako v sodelovanjih z domačimi kot tujimi glasbeniki. Na Nizozemskem šolana pianistka in skladateljica Kaja Draksler je v zadnjih letih postala ena naših vodilnih predstavnic sodobne jazzovske in klasične glasbe. Za svoje magistrsko delo, v katerem je pod mentorstvom pianista Vijaya Iyerja raziskovala glasbo freejazzovskega pionirja Cecila Taylorja, je pred tremi leti prejela ugledno nagrado EPTA. Pred tem je bila nagrajena kot ena najperspektivnejših mladih evropskih jazzovskih glasbenic, še večjo veljavo pa ji dajejo prav številna glasbena sodelovanja. Na lanskem ljubljanskem Jazz festivalu, kjer je imela eno osrednjih vlog, smo jo denimo slišali z jazzovskima eminentnežema Hamidom Drakom in Nedom Rothenbergom, pa tudi v duetu s francosko pianistko Eve Risser. Da se izvrstno znajde v različnih glasbenih kontekstih, pa že vrsto let dokazuje tudi v navezah z domačimi kolegi.

Med njimi sta vidnejša glasbenika (kontra)basist Jošt Drašler in kitarist Vitja Balžalorsky. Med drugim sta se kalila v Kombu Zlatka Kaučiča, pred slabima dvema tednoma pa sta denimo nastopila tudi na jubilejnem koncertu enega naših najdejavnejših tolkalcev Jake Bergerja v ljubljanskem Kinu Šiška. In ne nazadnje, s triom Balžalorsky-Drašler, v katerem sodeluje še Joštov brat, tolkalec Vid Drašler, so pred šestimi leti že posneli tudi zelo dobro sprejeto ploščo.

Prav Vid Drašler bi moral na ponedeljkovem koncertu nastopiti ob Drakslerjevi (ki je tokrat igrala na wurlitzer) in svojem bratu, a ga je zaradi bolezni zadnji trenutek zamenjal Balžalorsky. To je po eni strani pomenilo, da se je trojec že zaradi te »last minute« rošade skupnega muziciranja lotil v maniri proste improvizacije, po drugi pa seveda to, da sta bili struktura in zvočna podoba skladb pač precej drugačni od prvotno načrtovanih.

Ti sta bili vsaj deloma bržkone prikrojeni tudi samemu (intimnemu) ambientu oziroma prostoru Celice, kar je botrovalo umirjeni, subtilnejši, skoraj zenovski zvočni podobi. Prednost je dobilo skupinsko zvočno harmoniziranje, brez kakšnih adrenalinskih ekscesov, a to nas ni prav nič prikrajšalo za glasbeno užitkarjenje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.