Heni Erceg

Heni Erceg

31. 3. 2017  |  Mladina 13  |  Hrvaška

Gospodar

Todorić je od države dobil ogromna zemljišča, gojil je sadje, zelenjavo in živino, uničeval male proizvajalce, ves čas so mu bile na voljo velike državne subvencije, zagotovil pa si je tudi tisto najpomembnejše – naklonjenost večine medijev, ki jim je usluge – objavljanje slavospevov o uspehih – vračal z zakupom dragega oglasnega prostora.

Začelo se je s Franjem Tuđmanom, končuje pa se, tako je videti, z Ivico Todorićem. Začelo se je pred četrt stoletja z zamislijo hrvaškega predsednika o 200 bogatih družinah, modelu, po katerem naj bi Hrvaška iz socializma prešla v želeni kapitalizem. Tuđman sam je sredi vojne opravil tranzicijo iz skromnega uradnika v prvega buržuja nove države in se je skupaj z razširjeno družino vselil v razkošno vilo v elitni zagrebški četrti, nekaj pozneje pa se je pogled trgovca Ivice Todorića ustavil na pravljičnem dvorcu, ki je bil nekoč v lasti družine Kulmer. S prisvajanjem ogromne zgradbe s pogledom na Zagreb, ki je bila sicer pod varstvom države, ni bilo težav, saj je Todorić zagotavljal, da bo dvorec rešil pred propadom, ga preuredil in odprl za javnost. Toda mecen se je premislil in Kulmerjev dvorec je, obdan z visokim zidom, postal dom družine Todorić. Državi se seveda niti ta prisvojitev, enako kot Tuđmanovo zavzetje vile, ni zdela nič posebnega.

V nadaljevanju udejanjanja zamisli prvega pogrebnika Hrvaške o 200 bogatih družinah in preostanku nepomembnih živinčet, ki je pritegnila pravo goščo vojnih dobičkarjev in kriminalcev, je tam nekje izpod hercegovskega kamna vzniknil tudi Miroslav Kutle in dobil nalogo, da si v Dalmaciji podredi in nato uniči vsa družbena podjetja večje vrednosti. Ob pomoči »zdravih sil« je opravil »preoblikovanje in privatizacijo« ugledne časopisne hiše Slobodna Dalmacija in jo potem »ukrotil« za potrebe nacionalistične vladajoče stranke. Tako uničeno so v naslednjih letih pod ceno nekajkrat preprodali, nazadnje pa je končala pri koncernu Hanza Media, ki je v lasti nekega odvetnika. Nizkonakladne izdaje te medijske hiše pri življenju ohranjajo prav ogromni zneski, ki jih za oglaševanje namenja Ivica Todorić, človek, katerega uspeh je mogoče pripisati predvsem privilegiranemu političnemu in medijskemu položaju, zdaj pa je njegov fevd s 30 tisoč tlačani kljub vsemu tik pred propadom. V skladu z mantro kriminalca in ubežnika pred zakonom Miroslava Kutleja – Če neham vrteti pedale, bom padel – je Todorić dvokolo preveč pognal; ni se mogel upreti nakupu slovenskega Mercatorja in to je bila, tako se zdi, prelomna točka v njegovi prezadolženosti pri ruski banki. Hkrati je bil to tudi začetek konca gigantske trgovske verige Agrokor v Hrvaški, Bosni, Srbiji …

Še na začetku devetdesetih let je bil Todorić zgolj mali trgovec s cvetjem in sadjem, njegov vzpon pa se je začel prav v medvojnih letih, ko je zaradi izvrstnih zvez v državnem vrhu pod ceno kupoval najboljša jugoslovanska podjetja in jih spreminjal v svoj konglomerat Konzum; ta je sčasoma postal največja veriga živilskih trgovin v Hrvaški. Od države je dobil ogromna zemljišča, gojil je sadje, zelenjavo in živino, uničeval male proizvajalce, ves čas so mu bile na voljo velike državne subvencije, zagotovil pa si je tudi tisto najpomembnejše – naklonjenost večine medijev, ki jim je usluge – objavljanje slavospevov o uspehih – vračal z zakupom dragega oglasnega prostora.

Pri tem je zatrjeval: »Vpleten nisem bil niti v eno afero.« Resnično, za tiskane medije, javno in komercialne televizije je bil Todorić leta in leta človek brez madeža, dolgoletni molk o aferah, v katere je bil vpleten, pa je plačeval z ogromnimi zneski, ki jih je namenjal za oglaševanje svojih izdelkov. Cenzuriralo se je vse, od finančnih škandalov do sporočil iz tujine, ki so opozarjala na prezadolženost največjega hrvaškega koncerna, celotne izdaje dnevnikov pa so izhajale ovite v reklamo K-svinjske polovice, samo 29,99 in podobne svinjarije. Zato lahko prav odnos med mediji in Todorićem štejemo za največjo sramoto tukajšnjega novinarstva, saj gre za razmerje, v katerem je celotna stroka – z nekaj neposlušnimi izjemami, ki zaradi tega niso bile deležne Konzumovih oglasov – klonila do ravni služinčadi v Todorićevem dvorcu, članki o mogočnem fevdalcu pa so postali bistvo novinarskega poklica.

Danes, ko se država trese zaradi padca velikega Gospodarja, je jasno, da brez vazalnega odnosa medijev, sestavine sistemske korupcije, ne bi bil mogoč takšen vzpon človeka, katerega vsako muho, vsak nov dolg, vsako koncesijo za lovišča ali pravico do izkoriščanja morja so vse oblasti po vrsti razglašale za »nacionalni interes«. Nič drugače ni bilo z monopolom nad podjetjem Tisak, od katerega prodajne mreže so odvisni vsi hrvaški časopisi, kar je postalo temelj koruptivne vezi med Todorićem in mediji. Disciplinirani časnikarji so vdano servisirali fevdalne dejavnosti domačega kapitalizma, časopisne strani, posvečene Gospodarju iz Kulmerjevega dvorca, pa so prestopile mejo skrajno neokusne propagande. »Njegove jablane so kot dekleta, hrano za krave tako zadovoljno prebira med prsti, kakor da bi jo najraje poskusil, bika bi poljubil med roge …« To je samo odlomek iz enega od besedil kolumnista Jutarnjega lista, ki je v Gospodarjevem helikopterju preletaval hektare in hektare Todorićevih posestev.

Zdaj se ruši še eden od stebrov družabniškega kapitalizma, oblast pa poskuša s sprejetjem protiustavnega zakona zagotoviti, da bi država lahko imenovala upravo, ki bi reševala Agrokor, saj gre za »nacionalno dobrino«. Njegove dolgove bodo seveda vračali državljani. Minister za finance je bil včasih zaposlen v Agrokorju, na oblasti pa je stranka, katere radodarni financer je bil Todorić vsa ta leta. Toda najverjetneje se bo dve desetletji trajajoča mafijska vez med mediji in politiko ter »našim največjim zaposlovalcem« – kljub tonam dobro plačanih lažnih člankov in ogromnim državnim subvencijam – pretrgala z razprodajo tudi te »nacionalne dobrine«. In to komu? Osovraženim Rusom?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.