Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

7. 4. 2017  |  Mladina 14  |  Kultura  |  Dogodki

Kot na irski obali Atlantika

Čarobno, intimno, eterično popotovanje z Liso Hannigan, Saint Sister in Danielom Vezojo

Glas Lise Hannigan, osrednje gostje večera, je tudi v živo naravnost osupljiv.

Glas Lise Hannigan, osrednje gostje večera, je tudi v živo naravnost osupljiv.

Prejšnji petek je ljubljanski Kino Šiška zavzela na prvi pogled nenavadna trojica – irska folkovska zvezdnica Lisa Hannigan, njeni rojakinji iz dvojca Saint Sister in brežiški kantavtor Daniel Vezoja. Nenavadna zato, ker si je marsikdo težko predstavljal, kako se bodo na velikem odru enega glavnih glasbenih dogajališč v državi znašli s svojimi intimnimi in, ja – tudi eteričnimi pesmimi. Na koncu smo se obiskovalci morali strinjati, da bi jih težko združili na bolj idealnem prizorišču. Občinstvo se je posedlo po tleh in v spoštljivi tišini, pospremljeni le z aplavzi in priložnostnimi vzkliki navdušenja, občudovalo njihovo glasbo. No, morda bi bilo razpoloženje lahko lepše le še ob kakšnem tabornem ognju v Julijcih. Ali pa nekje na irski obali Atlantika.

Ja, Irska in njena ljudska glasbena zapuščina sta bili ena od rdečih niti vseh treh nastopov. Tudi Vezojevega, saj je ta svoj lanski, z odličnimi ocenami pospremljeni solistični prvenec Where the Light Resides posnel v Dublinu z ekipo tamkajšnjih glasbenikov in tam večkrat tudi koncertiral. Že ob izidu plošče je bilo jasno, da se je po razpadu skupine TrainStation, kjer je deloval prej, samostojnega ustvarjanja lotil zelo resno, to pa je potrdil tudi tokrat. Z izvrstno spremljevalno zasedbo je predstavil v našem prostoru še vedno redko različico folka s pritiklinami americane in nas utrdil v prepričanju, da gre za zrelega avtorja, ki v ničemer ne zaostaja za prepoznavnejšimi tujimi somišljeniki. Za lep koncert se mu je pozneje upravičeno zahvalila tudi Lisa Hannigan.

A še prej smo prisluhnili duetu Saint Sister, ki v svojih poetičnih skladbah prav nič ne skriva svojega irskega izvora. Zvočna podoba, ki jo Gemma Doherty in Morgan MacIntyre ustvarjata s subtilnim prepletom zvoka elektroakustične harfe in eteričnih sintetičnih linij, se namreč deloma opira na zgodnjo tradicijo keltske harfovske glasbe. Tega, da gre za Irki, pa ni mogoče preslišati niti v njunem delikatnem vokalnem harmoniziranju, ki močno spominja na Sinéad O’Connor in v atmosferičnejših skladbah tudi na Enyo.

Morda je duet navdih res našel pri obeh starejših rojakinjah in keltski tradiciji, a z močno pop senzibilnostjo se suvereno znajde tudi med svojimi sodobniki.

Ko je kot zadnja na oder stopila irska kantavtorica Lisa Hannigan, bučen aplavz ni pustil dvoma o tem, kdo je osrednja gostja večera. Nekateri zgodnejši feni bi jo verjetno še danes najraje poslušali v navezi s folkovskim zvezdnikom Damienom Riceom, v kateri je bila njegov spremljevalni angelski glas, a že od njenega solističnega prvenca Sea Sew (2008) je jasno, da se tudi v vlogi avtorice znajde izjemno. In nič manj prepričljiva ni na odru. Ne bi se sicer pritoževali, če bi kakšno glasbeno ekskurzijo več prepustila mojstrski spremljevalni zasedbi, je pa hkrati res, da bi bila večina njenih privržencev verjetno srečna že, če bi jo slišala le ob spremljavi akustične kitare, saj je njen glas tudi v živo naravnost osupljiv.

Kakorkoli že, po petletni blokadi pri pisanju pesmi je Lisa Hannigan očitno spet v odlični formi in lepšega uvoda v njeno aktualno turnejo, na kateri predstavlja novo ploščo At Swim, si, kot je večkrat poudarila tudi sama, ne bi mogla želeti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.