Večni mladeniči

V letih 1996 in 1998 so napolnili Halo Tivoli, minuli torek pa ob njihovem tretjem obisku Ljubljane še precej večjo areno v ljubljanskih Stožicah. Ja, dolgoživost kalifornijskega punk rock, punk pop ali pa preprosto rock’n’roll tria Green Day je na neki način presenetljiva. V devetdesetih se je zdelo, da gre za tipični bend generacije, ki potem, ko ta generacija ne hodi več na koncerte, nastopa le še pred peščico postaranih nostalgikov. Toda skupini Green Day je priljubljenost z leti le še rasla, očitno tudi pri nas. Že med izvedbo prve skladbe je bilo jasno, da bomo priča razpoloženju, kakršnega v domačih koncertnih dvoranah doživimo zelo redko.

Tarnanje, da gre še za en bend v zatonu kariere, se zdi v njihovem primeru povsem neupravičeno. V prvih mesecih tega leta so Green Day obredli dobršen del sveta in povsod polnili največje dvorane, kar bodo počeli še vse do oktobra. Verjetno bi prizorišče, večje od Hale Tivoli, tudi pri nas napolnili že v devetdesetih, če bi ga takrat seveda imeli. S ploščo Dookie, ki je z dvajsetimi milijoni še vedno njihov najbolj prodajan album, so se namreč že leta 1994 znašli v mainstreamu in bili po Nirvani naslednja velika zgodba takratnega popularnega rocka. Čeprav sta se vzpona obeh bendov vsaj deloma križala, sta nagovarjala nekoliko drugačno občinstvo. Nirvana resnejše, (zagrenjene) introvertirance, Green Day njihovo skoraj popolno nasprotje, oboji pa takratno uporniško mladež. Green Day predvsem s svojo adolescenčno razposajenostjo.

Ta razposajenost ostaja njihov močan adut tudi po treh desetletjih koncertiranja – vsaj na odru. Od daleč so namreč še vedno, najbolj pa zaradi energičnega, vegaško zabavljaškega frontmana Billieja Joeja Armstronga, videti kot najstniški bend. Za nameček pa starostnih znakov ne kaže njihova glasba, čeprav so v repertoar umestili tudi kopico hitov iz devetdesetih. Prav ti so botrovali »moshpitovskemu« norenju mladostnikov v prvih vrstah, nič manj burnega odziva pa niso požele ostale skladbe, ki jih je vsa dvorana skoraj ves čas prepevala skupaj z bendom. Na torkovem koncertu nas niso prikrajšali niti za standardne koncertne »priboljške«, od tega, da na oder vabijo obiskovalce, ki potem z njimi pojejo in igrajo, do Armstrongovega zalivanja z vodo in veličastne pirotehnike.

V tej luči bi jim resda lahko očitali preveč teatraličnosti in cirkusantstva, je pa res, da zato nič ne trpi glasba, ki jo še vedno servirajo z enako prepričljivostjo kot v devetdesetih. Verjetno je zdaj ta postala le bolj zabavljaška kot uporniška. Ne zato, ker bi se spremenila, pač pa ker zasedba zdaj pač nagovarja predvsem občinstvo, ki ob dobri glasbi pričakuje tudi šov in žur. Obiskovalci torkovega koncerta so dobili vse troje. Skupaj z Armstrongovimi hvalnicami Sloveniji in kritikami na račun ameriškega predsednika Trumpa.