Sporočilo ali provokacija?

Lani so ob izidu njenega raperskega prvenca 1992 (letnica njenega rojstva) Destiny Frasqueri alias Princess Nokii mnogi napovedali vzpon med hiphop zvezdnice, toda najbrž si je le malokdo mislil, da se bo to zgodilo tako rekoč čez noč. In to kljub temu, da s svojimi (radikalnimi) feminističnimi stališči močno polarizira občinstvo. Moško dominantna hiphoperska skupnost je ne mara, bojda zaradi njene emsijevske tehnične nedovršenosti. Se pa zdi, da je to bolj kot ne krinka za njihovo nelagodnost ob poslušanju Nokijinih rim in spremljanju njenega aktivizma, s katerim podpira ženstvenost, queerovstvo in transspolnost. Resda se tega loteva precej klišejsko, pogosto tudi kontradiktorno, kar pa ne pomeni, da so vprašanja, ki jih odpira, zato kaj manj aktualna. To ne nazadnje potrjujejo tudi njeni koncerti, na katerih v ospredje pridejo ženske. Na odru in pod njim.

Njen aktivizem izvira iz osebnih izkušenj, na eni strani močno zaznamovanih z njenim afrolatinskim izvorom, raznoterimi religijami (santeria, katolištvo, islam, židovstvo ...), ki jim je bila izpostavljena v družinskem krogu, in na drugi strani z odraščanjem na rasno mešanih ulicah Harlema in Lower East Sida v New Yorku. Glasbeno pot je kot (naivna) najstnica začela v na pol resnih popevkarskih vodah, nato pa je pozornost usmerila v rap, ki ga je spretno križala z nauki riot grrrl gibanja. Komadi in mikstejpi, ki jih je objavljala na spletu, so hitro zbudili veliko pozornosti, zato so jo kmalu začeli oblegati založniki. Ker pa so jo hoteli ukalupiti po svojih idealih klasičnih pop glasbenic, jim je preprosto rekla »ne« in si s to potezo pridelala še več simpatij fenov oziroma fenic, ki so v njej prepoznale vzor močne, svojeglave ženske.

Tudi veliko dvorano Kina Šiška so prejšnji teden napolnile predvsem njene fenice, ki jih morda bolj kot forma rapa privlačijo Nokijina fantovska odrska prezenca in njena stališča. Feminizem v rapu seveda ni nov pojav. Mnoge raperke so se ga lotevale celo bolj pronicljivo, toda zelo redko tako zelo konfrontativno in eksplicitno kot Nokia. Ja, po raperskih standardih njena izvedba ni bila perfektna. Rapala je čez posnete komade, z vokali vred. Precej nerodno se je lovila tudi ob kvazi freestylanju in zvočna slika je bila vse prej kot popolna. Toda vse to ni preprečilo tega, da njeno sporočilo ne bi prišlo do tistih, ki jim ga namenja. To je navsezadnje potrdilo tudi evforično razpoloženje vsaj polovice obiskovalcev, ki so očitno dobili točno to, kar so pričakovali. Če se je ob Nokijinem hujskanju proti »zlim belim moškim srednjih let« in postavljanju po robu šovinizmu in seksizmu kdo počutil nelagodno, pa to, kar samooklicana neprilagojenka počne in zagovarja, dobi le še večji smisel.