Brez vprašanj za kralja Matjaža

Bernard Nežmah

15. 12. 2017  |  Mladina 50  |  Pamflet

Pred katalonskimi volitvami je španska volilna komisija prepovedala vse rumene napise in podobe, skratka uporabo rumenih barv na stavbah in vodnjakih. Simbol ideje o državni neodvisnosti je tako prepovedan. Državno nasilje, ki sega celo na področje barvne preference.

Tudi med drugo svetovno vojno je nemški okupacijski režim na Nizozemskem prepovedal na javnih stavbah izobešati holandske oranžne zastave, ki so simbolizirale patriotski upor proti nacizmu. Toda Nizozemci so še naprej uprizarjali mirno rezistenco: zdaj so na okenske police postavljali oranžne rože in se po ulicah sprehajali v oranžnih oblačilih.

Čeravno se katalonske volitve kažejo kot usodna in dokončna gesta za ali proti neodvisnosti, ki se mora razrešiti v kratkem, velja spomniti na izjemno knjigo zgodovinarja Geoffreya Parkerja Nizozemska vstaja (Penguin, 1977). V njej opiše holandski upor proti španskemu kralju Filipu II., ki je takrat vladal nad deželo in se na politične zahteve domačinov odzval z nasiljem. Poslal je armado, ki je plenila, pobijala, na novo zasedla uporna mesta, zviševal je davke, da bi uničil gospodarstvo, uspel je dobiti celo plačanca, ki je umoril upornega voditelja Viljema Oranskega, toda na koncu je Nizozemska postala neodvisna. Le preteči je moralo skoraj stoletje.

Ob španski prepovedi rumene v Kataloniji se zdi, da je Slovenija na drugem koncu sveta. Toda pred dnevi je sodnica prepovedala posebno izdajo tednika Reporter. Zaplemba časopisa, za katero smo verjeli, da je izpuhtela s padcem komunističnega režima. Aprila 1989 je tožilec zadnjič zaplenil Mladino, ker sta v njej Robert Botteri in Gorazd Suhadolnik napisala uvodnik, v katerem sta zapisala, da je Jugoslavija vojaška diktatura, kjer imajo dejansko oblast generali. Ker naj bi besedilo povzročilo hujše vznemirjanje javnosti, so celotno naklado zaplenili, toda na sojenju je sodnik Emil Zakonjšek, ki je pred tem potrjeval zaplembe časopisov, presodil, da ima časopis pravico izražati svoje politične poglede in zaplembo odpravil. Od tedaj je kazalo, da lahko časniki prosto izhajajo, da pa lahko prizadeti svoje bolečine zaradi zapisanega iztožijo post festum v odškodninskih tožbah.

A zaplemba Reporterja je šokantna, ne le ker prekinja skoraj tridesetletni lok svobode izražanja, ampak ker je izvršena celo pod standardi partijskega režima. Ko je bil takrat časopis natisnjen, je šel izvod k javnemu tožilcu, ki ga je prebral in potem denimo ocenil, da so določeni stavki v tekstu protizakoniti in spisal zahtevo za zaplembo. Danes pa je sodnica odredila zaplembo v obliki drakonske finančne kazni za časnik, če da sporno izdajo v prodajo, ne da bi sama sploh prebrala sporni članek!!??? Za prepoved je zadoščala trditev milijonarskega para Ize in Sama Logina, da je v njem napad na njuno intimo. In imamo eklatantni primer preventivne cenzure, ko sodišče prepove časopis, ker »bi bil lahko v njem zapis«, ki bi pomenil nepopravljivi in nedopustni napad na intimo.

Če je to model, bodo tajkuni in oblastniki lahko odrejali preventivne zaplembe časnikov!

No, iz sodstva prihajajo tudi drugačna presenečenja. Pobudnik referenduma o drugem tiru Vili Kovačič se je pred začetkom kampanje pritožil na Ustavno sodišče, ker je premier Miro Cerar, ml. iz državne blagajne svoji ekipi nakazal sto tisočakov za potrebe prepričevanja množic, sklicateljem referenduma pa nič. Nepošteno in neenakopravno! A večina ustavnih sodnikov je ravnala pilatovsko in sklenila, da ni pristojna in da naj se tožnik najprej pritoži na Vrhovno sodišče. In to je zdaj presodilo, da o zadevi ne more presojati, ker je zakonska ureditev glede pritožb med referendumom protiustavna in primer vrnilo US.

Vrhovni sodniki so zaznali protiustavnosti zakonov, medtem ko jo ustavni sodniki, ki so v tem najvišji eksperti, v prvi obravnavi niso!!!!!? A pred novo obravnavo na Ustavnem sodišču je poniglavo napadla vladna stran pod vodstvom Jureta Lebna, češ da bi odločitev, ki bi ustavila gradnjo drugega tira, pomenila izgubo orjaških milijonov. Kot da pred sodiščem ni vprašanje o kršenju ustavnih pravic s protiustavnimi zakoni, ampak tehtanje, ali je za administracijo finančno ugodneje, da nadaljuje z načrtovano investicijo ali ne!

Ker vladna večina očitno ne namerava uzakoniti ustavne odločbe o enakopravnem položaju javnih in zasebnih šol, bo imelo to stališče tudi politične posledice. Odslej ni dileme: državljani, ki so zagovorniki enakosti pred zakonom, bodo motivirani, da gredo na volitve, kjer med sedanjimi parlamentarnimi strankami lahko izbirajo samo med NSI ali SDS.

Da Marjan Šarec postaja parlamentarni jocker, kaže anketa časnika Delo, ki njegovo stranko postavlja na prvo mesto. Zanimiv fenomen: po volitvah se podprvak Šarec sploh več ne oglaša, toda njegov potencial prav s tem narašča. Pač stari refleks mitologije kralja Matjaža in stoletja spečega odrešenika, po katerem so na lestvicah najbolj priljubljeni tisti, ki se v aktualni politiki dejavno ne udejstvujejo, ampak držijo udoben položaj nekje daleč stran. Naj si bo komisarka Violeta Bulc v Bruslju, četica evroposlancev v Strasbourgu, ali pa župan Šarec v Kamniku.

Ker Šarčeva lista napoveduje parlamentarni nastop za prevzem vlade, bi od medijev ja pričakovali, da tudi njenega vodjo povprašajo, kako bi pa on reševal aktualne probleme. Kaj bi recimo odločil v zadevi financiranja zasebnih šol?

A najbolj samoumevnih vprašanj, ki bi pokazali konkretno smer njegove državne politike, Marjanu Šarcu ne postavljajo!