Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

16. 2. 2018  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Dogodki

Koncertna poezija

Britanski zvezdnik King Krule je s prvim nastopom pri nas upravičil visoka pričakovanja

King Krule (levo) z iskrenostjo, predanostjo, izpovednostjo in brezhibno izvedbo težko pusti ravnodušne tudi najzahtevnejše ljubitelje glasbe.

King Krule (levo) z iskrenostjo, predanostjo, izpovednostjo in brezhibno izvedbo težko pusti ravnodušne tudi najzahtevnejše ljubitelje glasbe.

Južnolondonski pevec, multiinštrumentalist in ustvarjalec pesmi Archy Marshall, bolj znan kot King Krule, je v Ljubljano prišel tako rekoč v idealnem trenutku. Na krilih svoje tretje plošče The Ooz, ki so jo mnogi mediji (tudi Mladina) razglasili za eno najboljših v lanskem letu.

No, zdi se, da bi bil njegov koncert v Kinu Šiška rekordno hitro razprodan, tudi če ne bi bilo te plošče. Če ne prej, je bilo to jasno ob skupinskem prepevanju hita Easy, Easy, ene od himn milenijske generacije, ki jo je rdečelasi posebnež menda napisal že pri štirinajstih in nato objavil tik pred svojim devetnajstim rojstnim dnevom sredi leta 2013. Resnici na ljubo je bil to tudi eden redkih trenutkov, ko so občinstvu resnično popustile zavore. Temu je sam po sebi botroval že (punkovsko) uporniški podton skladbe, kar pa ne pomeni, da nas Marshall ni zmotiviral tudi z umirjenejšimi baladami. Tako spoštljive tišine in zatopljenosti v dogajanje na odru na koncertih popularne glasbe res ne doživimo pogosto.

Marshallovo umirjenost in baladništvo je sicer treba vzeti z rezervo. Čeprav v tesnobnih, introspektivnih skladbah govori o osamljenosti, depresiji, nespečnosti in vzrokih za to, da se je znašel na londonskem robu, v njih ni prostora za patos in melodramo. S soulovsko robatim, surovim glasom in intenzivno interpretacijo, v živo enako pretresljivima kot na ploščah, se raje opre na uporniški, na ulici izbrušen karakter po vzoru britanskih postpunkerjev iz osemdesetih.

Ko s spremljevalno petčlansko zasedbo elegantno zavije na bluesovski in jazzovski teren, v spomin prikliče Toma Waitsa. S salonsko bossa novo ni daleč od tega, kar je svoj čas počel Serge Gainsborg. Že zaradi videza, nervoznega sprehajanja po odru in podobno »razglašene« kitare se sama od sebe ponudi primerjava z enigmatičnim čudakom Jandekom. Ja, Marshall je pri vsega triindvajsetih letih oborožen z atributi nekaterih najbolj ikoničnih glasbenih posebnežev poznega 20. stoletja, a hkrati nikoli ni videti in slišati kot njihova mlajša kopija. Oplemeniten z nauki teh glasbenikov je preprosto (iz)našel povsem svoj slog ter z njim očaral ljubitelje sodobnega indieja.

Za nameček mu je to uspelo brez samopromocijskega prostituiranja. Tudi med koncertom časa ni izgubljal z nepotrebnim animiranjem občinstva. Priložnostno je oznanil temo kakšne pesmi in se zahvalil za pozornost, sicer pa ves čas ostal povsem osredotočen na muziciranje z vrhunsko petčlansko spremljevalno zasedbo, ki je lahkotno navigirala med stilističnimi zasuki in Marshallovo vizijo povezala v vrhunsko koncertno izkušnjo. Izkušnjo tiste vrste, ki zaradi iskrenosti, predanosti, izpovednosti in brezhibne izvedbe težko pusti ravnodušne tudi najzahtevnejše ljubitelje glasbe.

In ja, na račun Marshallove posebne senzibilnosti je bil nedeljski večer pravzaprav optimalen termin za njegov prvi obisk naših odrov. Tako rekoč popoln »afterparty« tedna.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.