Kakršna država, takšna strategija

Sedanja konjunktura je lažni alibi, norosti naših vodstev se nadaljujejo

Strategija razvoja Slovenije 2030 je nov krovni dokument, ki ga je vlada sprejela decembra 2017, po izgubljenem desetletju razvoja, pol leta pred volitvami. Ponavljajo se stare napake našega strateškega načrtovanja. Ne odgovarja na dejanska razvojna vprašanja države, deluje kot seznam želja in ciljev, ostaja brez potrebne politične legitimnosti. Strategijo bo uresničevalo več vlad, vrsto problemov bomo reševali več let zapored. Zato morajo biti strategije odprte in zadevajoče, pokrivati morajo dolgoročne in najpomembnejše projekte razvoja, tudi stabilnosti in varnosti države. Strategija razvoja Slovenije 2030 je ogledalo naše strokovne nesposobnosti, legalizacija sistema neodločanja, način razvoja, da se nič ne spremeni. Kakršna država, takšna strategija.

Strategija je nastajala skoraj dve leti, temeljila je na zmedi, ki jo je pred tem že zakoličila vizija Slovenije 2050, svoje pokritje je iskala pod vsebinskim in metodološkim dežnikom OECD. In res smo dobili nekakšen vzorčni primer državne strategije, ki jo bo lažje tržila OECD kot študijo primera, manj je uporabna za domače odločevalce. Vsebinsko jo lahko preselimo v katerokoli državo, v njej je malo posebnih razvojnih problemov Slovenije. Opira se na globalne cilje iz Agende 2030, kvantificira razvojne zaostanke in potem pleteniči o domala univerzalnih razvojnih usmeritvah. Seveda je vse šolsko razvrščeno, na vrhu je osrednji cilj, kakovost življenja za vse, sledi pet splošnih usmeritev in 12 domala univerzalnih ciljev z naborom kazalnikov. Všečna komunikacijska slikanica z malo prave vsebine.

Edini oprijemljivi del strategije je pregled kazalnikov uspešnosti, razdeljenih na izhodiščne in ciljne vrednosti in evropsko povprečje kot merilo odstopanj. Tako lahko vsaj izvemo, da naj bi do leta 2030 dosegli povprečje EU glede BDP na prebivalca, danes smo pri 83 odstotkih, pa da bi delež obnovljivih virov v končni rabi energije povečali z 22 na 27 odstotkov, pri mednarodnem šolskem testiranju devetošolcev v okviru PISA bi radi ostali tam, kjer smo. Sijajno, sedaj vemo, kje smo in kaj bi radi postali. Poznamo vladnega koordinatorja strategije, pa UMAR kot skrbnika, omenjena je navezava na izvedbene dokumente, še posebej programske proračune, ki jih ne znamo sestaviti že deset let. Skratka, ena sama sveta preproščina, svet je lep in obvladljiv, nobenih problemov in zadreg ni, nevarnosti in tveganj. Prihodnost dojema kot samopostrežni zajtrk.

Za ta semenj ničevosti smo potrebovali tri leta. Seveda, v dveh ali treh srednješolskih stavkih izvemo, da je svet večpolaren in da se moč pomika proti Aziji, pa da je razprava o prihodnosti EU za Slovenijo pomembna. EU v osrednjem srednjeročnem strateškem dokumentu ni, prav tako ni drugih omejitev, ki zadevajo varnostna vprašanja, razmerja do Nata in podobno. Nobenih makroekonomskih, fiskalnih in finančnih projekcij ni, ki bi pokazale, kakšno gospodarsko rast potrebujemo za zastavljene cilje, koliko in katere investicije so potrebne za želeni razvoj in blaginjo ljudi, na kakšne finančne vire lahko računamo in od kod. Pred nami je vendarle zgolj 12 let želenega razvoja, za tri normalne politične cikle, za izpeljavo nekaj večletnih strateških projektov.

Vas zanima, kako namerava ta država v naslednjih letih loviti ravnotežje med EU in Rusijo, ZDA in Kitajsko, razplesti zapletene odnose s Hrvaško, povezati vojsko z nacionalno varnostjo, izbrati zaveznike pri balkanski širitvi in nemško-francoski poglobitvi EU? Želite vedeti, kako v naslednjih desetih letih zapolniti demografske vrzeli in strukturne potrebe trga dela z migracijskimi tokovi, izpeljati dokončno sanacijo bank in rešiti desetletne probleme NLB, zgraditi in posodobiti železniško infrastrukturo, vključno z drugim tirom? Kaj storiti s prenovo davčnega sistema, tehnološkim prebojem in konkurenčnostjo, energetiko, famoznimi strukturnimi reformami v zdravstvu, šolstvu, sodstvu in javni upravi …? Želeno in ciljano kakovost življenja določa veliko reči, ne zgolj ekonomske danosti, tudi politični sistem, etika družbene odgovornosti in še marsikaj. Strategijo bi moral sprejemati parlament s široko razpravo, razvojni konsenz zahteva politično legitimnost dokumenta. Širina in število všečnih ciljev sta povsem nesorazmerna z globino njihovega razumevanja in sposobnostjo njihove instrumentalizacije. Strateško vodenje petindvajsetletne države pač ni infantilno delanje potičk v domačem peskovniku.

Umetnost strategiziranja je bila tisočletna vojaška domena, danes jo uporabljajo menedžerji pri vodenju podjetij. Pri tem je pomembnejše pravo postavljanje vprašanj kot odgovori, več velja način uresničevanja kot množica ciljev, razvojni konsenz deležnikov kot sterilna lepota dokumenta. V tem se strategije držav in korporacij ne razlikujejo. Na drugi strani pa državne strategije most med prihodnostjo in strategijo pogosteje zapolnjujejo z načrtovanjem scenarijev. Kompleksnost in negotovost tod zahtevajo drugačno strateško mišljenje, potrebno fleksibilnost dokumentov in pričakovano menedžiranje družbenih sprememb. Optimalna rešitev sta stalno vodstvo in dinamična strategija, pri nas so reči ravno nasprotne. Vlade se pogosto menjavajo, razvojni dokumenti pa so muzej starin.

Nova strategija bi morala postati referenčni okvir za volilne programe strank, pa to ni tako. Strateškega usmerjanja strokovno in politično ne obvladamo, napake se ponavljajo, vodenje države je zato vedno znova improvizacija. Tega morda ne vidimo navznoter in na krajši rok, navzven in dolgoročno pa se problemi kopičijo, rešitev pa očitno nimamo. Sedanje elite, strankarske in poslovne, niso sposobne urediti te države. Bizarnost te strategije je očitna nesposobnost razvojnega preboja. Sedanja konjunktura je lažni alibi, norosti naših vodstev se nadaljujejo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.