Janko Lorenci

Janko Lorenci

25. 5. 2018  |  Mladina 21  |  Kolumna

Sladki Orbanov objem

Bomo prestopili k višegrajcem?

Ena zahtevnejših nalog nove koalicije bo, da Slovenijo jasneje postavi na mednarodni zemljevid. Politika tega doslej ni storila. To pozicioniranje bo nujno, a težavno, saj je veliko stvari okoli nas povsem odprtih. Pa ne samo okoli, ampak tudi pri nas.

Naša osnovna dejanska in formalna vključenost, pripadnost je jasna: smo del EU, Nata in Zahoda. Sem spadamo pogodbeno, interesno in tudi čustveno, čeprav smo postopoma spoznali, da ta trojica nikakor ni idealna, ampak pogosto tudi izsiljevalska druščina. Toda znotraj te osnovne pripadnosti je veliko manevrskega prostora. Slovenija v njem nima trdne točke: v Uniji ne spada v nobeno razvidno skupino, nima trdnejših zaveznikov, celo odnosi s soseščino so po malem problematični. Hkrati ni bila še nikoli tako odvisna od mednarodnega okolja.

Lahko bi rekli, da smo svobodni kot metuljček, a resnica je bliže temu, da smo rahlo izgubljeni. Jasne strategije, kam, kako se pozicionirati, ne premoremo. Odsotnost vsakršne resne strategije ali vsaj jasnejše predstave, kam, kako bi radi, je škodljiva in pomeni, da bomo še naprej viseli v bolj ali manj praznem prostoru in se lovili od primera do primera. Tako lebdenje ni v stabilnih razmerah nič hudega, deloma je lahko celo prednost. Čisto drugače je, če je položaj tako negotov, skoraj kaotičen, kot je ta čas. V takih razmerah je teže uveljavljati svoje interese in loviti ravnotežje med vsaj približno načelnostjo in konkretnimi situacijami. Vzemimo afero Skripal: načelnost je govorila, da Rusije ni mogoče obtožiti brez slehernih dokazov in motivov, okolje pa je zahtevalo, da se slepo solidariziramo z Anglijo, Ameriko in težkokategorniki v EU. Sprejeli smo nekakšen kompromis, si nakopali nekaj opominov, a ostali živi – kljub posamičnim paničnim domačim svarilom (Pahor, Petrič ...), da moramo ravnati kot (zahodna) večina. Da torej konkretna vsebina, načelnost in mednarodno pravo v primerjavi s težo naše pripadnosti niso pomembni. Lepa reč, če ti to pridigata kar šef države in najbolj televizični diplomat.

Res smo del Zahoda, EU in Nata. V kolikor toliko normalnih razmerah se vprašanje pripadnosti oziroma enotnosti v EU in Natu razlaga razmeroma ohlapno. Zlasti pod Trumpom pa se vrstijo izredne situacije, ki tudi od nas zahtevajo strumno opredeljevanje in tako rekoč blokovsko disciplino. Vendar se to zaostrovanje, zlasti v zvezi z Rusijo, ne more stopnjevati v nedogled. Prva omejitev je grožnja vojne, ki pa že zaradi jedrskega ravnotežja ne bo izbruhnila kar tako. Druga so strateški razlogi – glavni tekmec Amerike je nedvomno Kitajska, ne pa Rusija. Tretji dejavnik je Evropa, ki jo ameriško razgrajanje spravlja v enako zadrego kot nas in v položaj, da mora delati proti svojim interesom. Tudi tu se utegne kaj prelomiti. Skratka, v sedanji histeriji se ni dobro slepo pridružiti trenutnemu tuljenju večine. Skripal, na primer, je že povsem pozabljen. Poleg tega omenjena večina – poglejmo samo Nemčijo – praviloma ostaja previdna in zganja dolžnostni hrup, zraven pa skrbno pazi na svoje interese. Zato previdnost velja tudi za tisto debelo milijardo evrov, ki naj bi jo na hitro zbobnali za potrebe Nata.

Osrednje vprašanje našega pozicioniranja ostaja EU, njena usoda in naša vloga v njej. Tudi prihodnost EU je zelo negotova. Globalni nemir bi jo moral po eni logiki strnjevati, tiščati skupaj. A vsaj tako močni so dejavniki, ki jo ženejo narazen – razvojne razlike med severom in jugom skupnosti, notranje napetosti članic, ki bruhajo na površje nacionaliste in skrajneže, manevri Amerike, pa tudi Rusije; močna Unija obema smrdi.

Sloveniji sedanja, zelo neenakopravna EU v marsičem ne ustreza. Toda njen razpad ali že uradna razdelitev na več hitrosti bi bila tudi za nas izjemno nevarna. Celo sedanji neidealni položaj je boljši od tega. A status quo je krhek. Sicer se lahko vleče, vendar je pod pritiskom nasprotujočih si tendenc: strnjevanja (k temu priganja na primer Macron), razpadanja (brexit, učinki nacionalizma), razdelitve na več hitrosti (o tem resno razmišlja Nemčija). Med temi razpleti je še najrealnejši zadnji – razdelitev. Slovenija iz prestižnostnih in stvarnih razlogov v glavnem hrepeni po članstvu v prvi hitrosti. Vendar zanjo ni niti malo jasno, kako bi bila (bo) sestavljena. Anglije v njej ne bo, Italije morda tudi ne, celo Francija ni nujna. Če bi jo popolnoma obvladovala Nemčija, mi pa bi se nekako pririnili vanjo, bi to pomenilo večjo varnost in popolno, ne-varno odvisnost.

O teh stvareh je treba razmisliti, izdelati scenarije, a neznank je ogromno. V taki negotovosti se zdi razumen predvsem trud za ohranitev vsaj dosedanje EU in za notranjo normalizacijo Slovenije, za njen stabilni gospodarski in družbeni razvoj, ki veča zunanjo odpornost. Gospodarsko smo trenutno v kar dobrem položaju, družbeno se, podobno kot vsa Evropa, gibljemo v zgrešeno, neoliberalno smer vedno večje neenakosti, nizkih plač, zmanjševanja javnih izdatkov ... in tako med drugim dopuščamo vzpon skrajne desnice (SDS). Zmerne sredinske stranke bodo morale doumeti, da bo Slovenija ali bolj socialna (stare kapitalistične evročlanice nas tu zelo prekašajo!) ali pa bodo potonile še same.

Volitve bodo odločale tudi o našem mednarodnem položaju. Zmaga in premierstvo Janše, zvestega imitatorja Orbana, bi pomenila prestop Slovenije k višegrajcem, provincialno zapiranje vase, prepuščanje iracionalni klavstrofobiji, pot v odkrito avtoritarnost in vnaprejšnje slovo Slovenije od članstva v morebitni skupini držav prve hitrosti. Od take uvrščenosti je bistveno boljše tudi sedanje lebdenje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.