Goran Kompoš  |  foto: Sebastijan Iskra

8. 6. 2018  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Dogodki

Lekcija sredinskega rocka

Britanski rockerji Editors so s tretjim nastopom pri nas potrdili dobro kondicijo

Editorsom kritiki radi očitajo pretirano mračnjaškost, a na koncertu v organizaciji Kurzschlussa so se predstavili v prav optimistični podobi.

Editorsom kritiki radi očitajo pretirano mračnjaškost, a na koncertu v organizaciji Kurzschlussa so se predstavili v prav optimistični podobi.

O tem, da so britanski rockerji Editors dober, celo zelo dober koncertni bend, ni dileme. Po šestnajstih letih delovanja ima peterec iz Birminghama za sabo dolgo odrsko kilometrino z nešteto koncerti na klubskih in festivalskih prizoriščih. Na odru so pod vodstvom karizmatičnega frontmana Toma Smitha suvereni, morda bolj kot marsikateri drugi, popularnejši britanski indie rockerji. Kljub temu se po njihovem tretjem koncertu v Ljubljani, ki se je na zadnji majski večer v okviru Kurzschlussa odvil na Gospodarskem razstavišču (prvič so leta 2011 nastopili v Križankah, drugič leta 2015 v Kinu Šiška), ni dalo izogniti občutku, da ne bo prav dolgo ostal v spominu, no, razen najzvestejšim fenom. Ne zato, ker bi koncert opravili z levo roko – izpeljali so ga po najvišjih rockovskih standardih. Smo pa pogrešali nekaj, kar bi koncert postavilo na višjo stopničko.

Morda se razlog skriva v tem, da si premalo upajo. Zdi se, da so v svojem brskanju po postpunkovski zapuščini preveč ziheraški, sredinski in ne počnejo nič takega, česar nismo slišali že od mnogih drugih podobnih bendov.

Lepo priložnost so zamudili tudi z letošnjo, šesto ploščo Violence, s katere so tokrat odigrali polovico skladb. Z bolj popovsko senzibilnimi komadi so se resda predstavili v nekoliko drugačni luči. Bi pa angažirana besedila, ki jih je Smith menda pisal tudi med svojimi dobrodelnimi obiski sirskih beguncev, ob drznejši, manj polikani glasbi, najbrž izpadla precej bolj potentno. Zasnove so se sicer lotili na pravem koncu in za snemanje (najprej) angažirali Benjamina Johna Powerja, sicer polovico čislanega hrupnega dvojca Fuck Buttons. Temu pritrjujejo tudi zvočno brutalnejši, hrupno elektronski deli nekaterih novih skladb, toda teh je mnogo premalo za to, da izkupiček na koncu ni ponudil kaj več od (stadionskih) poprockovskih popevk.

No, sodeč po živih izvedbah skladb zasedbi ne moremo pripisati konformizma. Zdi se, da je to pač preprosto tista senzibilnost, ki peterici najbolj ustreza.

Na odru ne zganja nobene nepotrebne pompoznosti. Čeprav so nastopili pred približno tisočglavo množico, je koncert očaral z intimno naravo in izpovednostjo zrelega benda, ki se raje kot s triki na prvo žogo ukvarja z vsebino svoje glasbe. Ker je ta po svoji naravi melanholična in dramatična, kakšne velike evforije niti ni šlo pričakovati. Kar pa ne pomeni, da je bilo razpoloženje duhamorno. Čeprav ji kritiki radi očitajo pretirano mračnjaškost, se je zasedba Editors (tokrat) predstavila v celo optimistični podobi in poskrbela za povsem soliden koncert.

Resda si ob koncu niso pridelali takega odziva, kot si ga (ponavadi) s koncerti v Zagrebu, kjer so nazadnje nastopili pred dobrim mesecem. Je pa že to, da jim je v tako kratkem časovnem razmiku uspelo napolniti dve bližnji prizorišči, znak, da očitno (še vedno) igrajo na prave strune.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.