Janko Lorenci

Janko Lorenci

29. 6. 2018  |  Mladina 26  |  Kolumna

Kurjači

Tam na otoku, tu med nami

Jadranski otok proti koncu junija. Vroče je, burja suši zemljo in rastlinje. Na trenutke se potuhne, potem vedno znova zdivja v ostre sunke. V takem vremenu se ne kuri, se ne požiga, se ne podžiga.

Ampak kurjač kuri. Kuri na suhem travniku pred svojo veliko hišo. Kuril je tudi dve leti prej, v podobno hudem vetru. Ogenj je začel požirati travo, nevarno je postalo, a potem se je nenadoma stemnilo, se ulilo in ogenj pogasilo. Nebo je bilo takrat usmiljeno. Tokrat je jasno, nima se iz česa uliti. Jasno nebo je včasih nevarnejše od oblačnega.

Sunek burje buhne ogenj še nekaj metrov naprej. Veter pošilja oblake dima med sosednje hiše, stanovalci kašljajo, se solzijo, gledajo, od kod dim. A v glavnem niso vznemirjeni; tu se na požare gleda kot na naravne nesreče, ki pač pridejo, vzamejo svoje in prej ali slej ugasnejo. Kismet. Ljudje se nasploh radi igračkajo z ognjem. V veliki večini so samo lahkomiselni, toda vmes so tudi požigalci. Ti kurijo, požigajo, podžigajo.

Kuriti, požigati, podžigati je mogoče na veliko načinov. Poznate koga takega? Ga vidite na tv? Ste ga volili? Je znan po zlobnih tvitih?

Pojdi v kurac, reče kurjač ženski, ki pride k njemu iz sosednje, v dim zavite hiše in mu pravi, da bo poklicala gasilce.

V ognju je že pol travnika, plameni napredujejo, se višajo, prasketajo. V previdni oddaljenosti se zbirajo gledalci. Obeta se spektakel.

Kurjač izgine v hišo, se vrne z vedrcem vode, ga sprazni na zublje pred nogami. Še bolj veselo zagori. To je predstava za druge, ne resen namen gasiti. Če znova kuriš v burji, v požiganju morda uživaš, čeprav ogenj ogroža tudi tvojo hišo. Čustva lahko prav tako gorijo. Kjer gorijo čustva, znajo čez čas goreti hiše in nazadnje ljudje.

Ogenj napreduje, gledalci se množijo. Mož v izprani modri srajci, z razmršeno sivo brado, najbrž klasično izobražen, če ni pobral z interneta, zamrmra: parva scintilla saepe magnam flamam excitat. In ostane pri tej latinski modrosti. Nekdo drug postane aktiven, privleče vrtno cev za zalivanje in usmeri tenki curek v ogenj na zemljišču, velikem že za dve teniški igrišči. Zdaj take cevčice ne pomagajo več. Na začetku bi zadostovala tri, štiri vedra vode.

Velika večina pa zgolj pase radovednost, gleda, mrmra in si najbrž misli: saj ni tako hudo. Saj se ne bo razširilo. Vsaj k meni se ne bo.

In še naprej kot uročena strmi v ogenj. Ogenj ima hipnotično moč. No, malo so ljudje že v skrbeh. A premalo, da bi se zganili, vzeli vsak svoje vedro, lopato, gasilni aparat in z združenimi močmi zatrli ogenj. Tako bi ga lahko ukrotili še celo v tej fazi. Vendar se raje držijo vsak zase, vsak s svojo malo lenobo, sebičnostjo in upanjem, da bo njemu prizaneslo. Pa tudi z zavestjo, da bodo prišli gasilci, če bo res nevarno. V skrajnem primeru obstajajo zavarovalnice.

Sicer pa velika, smolnata drevesa v bližini še ne gorijo. Ogenj ravnokar naskakuje živo mejo, ta se vname, ogenj preskoči in zajame suho travo na oni strani. Tam so nekaj kratkih korakov proč parkirani avti s polnimi rezervoarji. Od nekod priteče ženska z metlo, ovito z mokro krpo, in udriha po plamenih. Nekaj jih uduši, drugi se širijo naprej. Občinstvo opazuje tudi njo in ima snov za dodatne komentarje.

Burja, za kratek čas odsotna, znova pritisne, divje strese velika drevesa in požene zublje še nekaj metrov naprej. Ogenj je zvit in uporablja strategijo metastaz. Burji prepusti iskre in drobne goreče delce, veter jih odnese in nenadoma zagori tudi tam, kjer ni primarnega žarišča. Tako si naenkrat sredi ognjenega obroča.

Kurjač je izginil. Nedolžen je, le ogenjček je zakuril, da bi sežgal mrtve veje, odpadniško listje, plevel in smeti. Samo čistost hoče. To naj bo snažna, čista dežela. Zato je treba kdaj kuriti, požigati, podžigati.

Napravite mi to deželo čisto.

Ogenj znova skoči naprej, gledalci se odmaknejo, zdaj jih je strah, a to se zdi strah, pomešan z užitkom.

Ni še vse izgubljeno. Tista prisebna ženska je res poklicala gasilce. Burjo in sikanje plamenov preglasi histerično-blagoglasno zavijanje sirene. Cisterna pridrvi po prašnem makadamu, gasilci poskačejo z nje, cev začne bruhati v ogenj in čez nekaj minut je goreči travnik samo še črno pogorišče, s katerega se tu in tam kadi.

Spektakla je konec, žgečkljivega nelagodja tudi, gledalci se razhajajo in zadovoljno mrmrajo priznanje tistim, ki so svoje opravili namesto njih. Če bi gasilci prišli le nekaj minut kasneje, bi ogenj naskočil tudi tista velika drevesa in vas bi lahko zagorela. A ni in zdaj smo varni.

Smo res? Kdo pravi, da kurjač ne bo znova kuril v burji, kdo pravi, da mu bo izrečena vzgojno visoka kazen ali da se bodo gledalci-opazovalci-komentatorji naslednjič zganili tudi sami in požigalca nazadnje povaljali v pepel njegovega črnega pogorišča?

Je ljuba domovina zelo drugačna od tega otoka? Tudi tu kurijo, požigajo, podžigajo. Tudi tu pihajo močni vetrovi in tudi tu plameni že lezejo proti mejam in z mej v notranjost. Tudi tu so kurjači, ki kurijo v burji, pomagači, ki kurijo na skrivaj in so po svoje še nevarnejši, in pa gledalci, ki se ne zganejo in mislijo, da njih ne bo zadelo. Tudi tu gori, čeprav za zdaj le čustva.

Toda nekaj je bistveno drugače. Bo pridrvela cisterna? Bodo prišli gasit Orban, Kurtz, Salvini, Plenković, poljube cmokajoči Juncker iz svetega Bruslja? Ne, gasilcev ne bo.

Tak otok je tudi Zemlja. Kdo bo prišel gasit to sesekljano družbo in to zdelano okolje, ki že dolgo gorita, čeprav se delamo slepe in gluhe. Bodo prišli Marsovci, Bog oče, umetna inteligenca? Prišli bodo kvečjemu lažni gasilci, tisti, ki zdaj kurijo, požigajo, podžigajo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.