Dve plati iste medalje

Denar je socialna institucija, evro lahko preživi znotraj ponovne afirmacije socialnotržnega modela

Sredi junija 2018 EU pretresajo tri teme, begunci in migracije, zunanja politika in varnostna vprašanja ter ekonomske in finančne reforme. Srečanje evropskega vrha konec meseca napoveduje še eno dilemo. Emmanuel Macron vse bolj postaja evropska Angela Merkel. Politični ključ preživetja EU so migracije, njeno ekonomsko usodo določa evro. Politična vprašanja jedrni državi EU razdvajajo manj kot ekonomska. Reforma evroobmočja je še vedno nerešljiv notranjepolitični problem. Dosedanji popravki EMU še vedno niso našli poti med fiskalno disciplino in finančnimi tveganji. Toda kdo prevzema politično odgovornost, kdo nosi ekonomska tveganja? To je dilema političnoekonomske unije, ki jo povzroča evro in ki ruši EU od znotraj. Večina ljudi v EU želi dvoje, novo politično vodstvo in evro, toda kako združiti in ohraniti oboje?

Macron in Merklova poosebljata sedanjo dilemo. Politično moč Macrona omejuje ekonomska sposobnost Francije, domači zaton Merklove postavlja pod vprašaj ekonomsko moč Nemčije. Dejstvo je, da institucionalne pobude in rešitve rastejo na ravni EU kot gobe po dežju. Njihovo število je sorazmerno z neučinkovitostjo delovanja in pomanjkanjem skupne politike EU. Migracijski problemi so navrgli Frontex in nove informacijske protokole, vseevropska rešitev pa je danes zapiranje notranjih meja in vzpostavitev migracijskih centrov zunaj EU. Reševanje schengenskih meja in azilantske politike bi torej EU po avstralskem zgledu reševala v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Migracije, legalne in ilegalne, pa unilaterizem ZDA, tudi vpliv Rusije in Kitajske, prisiljujejo EU k ukrepanju od zunaj. Večja varnostno-obrambna avtonomija EU je del njene skrhane mednarodne politične identitete. Toda temeljno načelo je tu še vedno prevalitev stroškov in odgovornosti na druge, izrivanje problemov zunaj centra na periferijo, sedaj celo zunaj EU. Toda če se problemi migracij začasno še lahko prestavijo drugam, v migracijska taborišča v Afriki in drugod, ostaja evro prikovan na EU. Njegovega problema ni mogoče prevaliti na druge in izvoziti drugam.

Leto 2011 je bilo za evroobmočje annus horribilis, ekonomska kriza se je tedaj spremenila v dolžniško, na tnalu so se znašle Grčija, Portugalska, Irska, Španija … Svojevrstna ironija, toda istega leta smo praznovali 50 let od objave slovitega Mundllovega članka o teoriji optimalnega valutnega območja. Optimalno valutno območje zahteva razvojno konvergenco držav, fiskalno integracijo in mobilnost proizvodnih faktorjev. Nihče ni pomislil, da je Mundllova teorija temeljila na političnem federalizmu ZDA in Kanade, da je delovala v okviru reguliranega bančnega sistema in brettonwoodskega sistema. Teorija onega in ne našega sveta, zato se nanjo pri evru ne gre sklicevati kljub kasnejšim teoretskim modifikacijam. Od tod nekaj preprostih spoznanj napačne institucionalne arhitekture evra, ki traja še danes.

Monetarne unije ni brez bančne, ta pa zahteva normalno centralno banko kot regulatorja in zadnjega posojilodajalca. Monetarne unije ni tudi brez fiskalne, ki mora prevzeti breme tveganj asimetričnih ekonomskih šokov. Hkrati vsaka monetarna unija zahteva, da obstaja nadnacionalen mehanizem za restrukturiranje in financiranje nevzdržnih dolgov. Toda hkrati je dolžniška kriza v EU prinesla dokaz, da je monetarna unija domala večna, da obstoj evra ni znak politične sreče, temveč ekonomske računice. Čeprav prilagajanje evroobmočju stane in je neučinkovito, so ekonomski stroški izstopa še višji, politična negotovost večja, tveganja nepredstavljiva. Zato je ideja o razmeroma hitrem, urejenem in začasnem izstopu iz evroobmočja, kot nekdaj iz mehanizma deviznih tečajev (ERM), iluzija preživelega zlatega standarda. Takrat so začasno izstopili, spremenili valutni tečaj, opravili ekonomske prilagoditve in se vrnili na stare paritete. To danes ne gre zaradi ekonomske in finančne globalizacije, tudi financializacije. Zato je EU obsojena na dolgoročno ekonomsko stagnacijo ali pa večjo politično integracijo. V EU ni ničesar ireverzibilnega, razen evra in monetarne unije.

Spoznanje je frustrirajoče. EU je obsojena na evro, toda hkrati evroobmočje v sedanji obliki ostaja vir protislovij in poslovne stagnacije. Ekonomske težave evra so rešljive s politično integracijo, ta pa je danes zaradi migracijskih pritiskov dlje kot kadarkoli. Toda kako rešiti evroobmočje? Macron je predlagal ekonomsko ločitev in večjo konvergenco evroobmočja, novega finančnega ministra, ločen ekonomski svet, Evropo dveh hitrosti. Nemci se ogrevajo za fiskalno in finančno odgovornost članic, strukturne reforme, ne želijo socializirati njihovih finančnih tveganj. Sedanji reševalni sklad (ESM) bi spremenili v evropski monetarni sklad (EMF), usmerjevalno in ne finančno telo EU. Toda njihova renacionalizacija EMU povzroča nova tveganja. Vse reforme so usmerjene v urejanje finančnega trga in bančno koordinacijo, fiskalno področje ostaja brez transfernih kapacitet, socialna unija nima iskrene politične podpore.

In prav tu tiči jedro spora. Denar je socialna institucija, evro lahko preživi znotraj ponovne afirmacije socialnotržnega modela. ECB je dejansko že postal zadnji posojilodajalec, bančna unija potrebuje skupno jamstvo za depozite, fiskalna unija tesnejše sodelovanje na področju javnih dobrin … Bistvo EU je sicer kolektivna varnost, ekonomska, politična in socialna. EU potrebuje projekte, ki jo bodo povezovale, ne razdvajale, prav dosedanja slaba delitev ekonomskih tveganj sproža sporni politični moralni hazard.

Bistvo vseh sprememb je spregled, da sta monetarna in socialna unija dve plati iste medalje. Evroobmočje potrebuje premik k večjemu zaupanju. Tega lahko zgradi tesna povezanost socialnih ciljev in ekonomskih sredstev. Evro s človeškim obrazom je danes tabula rasa, toda quid pro quo jutrišnjega dne.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.