MLADINA Trgovina
Grega Repovž

Grega Repovž

20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Uvodnik

Cerar za poletno branje

»Sam osebno o možnosti koalicije med SMC in SDS niti razmišljal nisem, mnogi drugi v SMC pa takšno možnost dopuščajo, nekateri celo aktivno lobirajo zanjo. Formalni sklepi SMC sicer tega ne kažejo, sem pa sam te ideje poslušal znotraj srečanj vodstvenih organov stranke. Obstajala je ideja, bi se SMC pogajala z obema stranema hkrati, da bi tako povečala pogajalski izkupiček.«
—Milan Brglez, razrešeni podpredsednik SMC, Mladina, 29. maja

Tri tedne po izključitvi se zelo jasno kaže, da je bil Milan Brglez res ovira – ovira za Mira Cerarja, in sicer za okleščeno strankarsko ekipo njegove stranke. Po Brglezovem odhodu je namreč SMC postala res neverjetno podobna SDS. SMC je namreč z njegovim odhodom ostala praktično brez ljudi, ki bi politiko razumevali kot neko delovanje za skupno dobro, delovanje za blaginjo, ampak se spreminja v prav tisto, kar SDS je: pač podjetje na področju politike. Ko namreč s SDS odstranimo vso ogabno navlako – nacionalizem, populizem in vse, kar ji s svojimi manipulacijami in lažmi gnusnega vedno znova uspe potegniti iz ljudi –, ostane le še stroj za pridobivanje denarja, funkcij in koristi. In za to ji tudi gre. Za denar, za premoženje; samo s tem se ukvarjajo v njej, na koncu jih ni sram niti poskrbeti za posle brata predsednika stranke, pa četudi gre za tako prozorne zadeve, kot je prodajanje poslovnih daril državnim podjetjem. Da ne govorimo o tem, da vsepovprek po državni upravi zaposlujejo tudi svoje sorodnike. Brez sramu ob tem govorijo o nepotizmu, korupciji, krajah. In za velikimi besedami je vedno znova pač to: kako bodo oni prišli še do malo denarja. Pa še malo. Če je treba, oddajajo poslovne prostore evropskemu parlamentu, kar je res pritlehno, pa čeprav celo zakonito. Vedno, ko pridejo na oblast, si zmanjšujejo obdavčitev lastnih dohodkov, pri čemer govorijo, da bo to povečalo konkurenčnost države. In vedno znova zaposlijo v državnih podjetjih koliko je mogoče svojih članov in tako rekoč hkrati ves čas govorijo o tem, da se javna uprava nerazumno širi. In dejansko je uprava res dobesedno prestreljena s pretežno nesposobnimi člani SDS, ki so službo dobili le zato, ker so člani SDS. Saj ne, da so preostale stranke nedolžne pri tem, a SDS je sistematična in pogosto popolnoma brez mere in kriterijev.

Seveda je po malem vseeno krivično primerjati SMC in SDS, saj SMC kljub vsemu ni stranka populizma in nacionalizma, a osnovni način razmišljanja se danes kaže: dejansko jim je namreč res vseeno, ali gredo v koalicijo s SDS, saj jih zanima le moč, ki jo lahko obdržijo v prihodnji vladi. A ne v smislu politične moči in uveljavljanja svoje liberalne politike, ampak prav na tej nizki ravni, ki jo opisujemo pri SDS: moči, privilegijev, lagodnosti za vodilne kadre te stranke. In zdi se jim, da ni nič narobe, če zdaj v neformalnih pogovorih tudi novinarjem že benevolentno razlagajo, da se je z Janšo lažje zmeniti, da če bodo štiri stranke v vladi, bodo več dobili itd. Politika kot biznis. Politika kot način služenja denarja. Ne politika kot spopad različnih idej, ampak politika kot poslovna priložnost za posameznika. In prav to je danes od te stranke ostalo – po Brglezovem odhodu, ostali so morali oditi že pred tem, pa se je to ostro izkristaliziralo. In zato je tudi Brglez moral oditi – ker preprosto ni razumel, kaj naj bi politika bila. Bil je iritirajoč, moteč, bil je kot nekakšna morala, ki se jim zapleta med noge in jih spotika. In ko njega ni, je vse postalo tako preprosto, da so prostodušno začeli o tem tudi govoriti.

A v tem smislu imajo prav. Ja, tudi to je lahko politika. In marsikje je, tudi pri nas – še več, s kritiko tovrstne politike je Miro Cerar prišel na oblast leta 2014. Morda bi moral Cerar začeti brati kolumne, ki jih je v letih 2013 in 2014, še preden je ustanovil stranko, ki se je zdaj prelevila v politično podjetje, pisal za Dnevnik. Na primer kolumno iz februarja leta 2014 z naslovom Končuje se neko obdobje: »Še posebej obžalujem, da so se mnogi vodilni akterji iz časa našega osamosvajanja in začetkov demokratizacije kasneje in do danes etično kompromitirali. Toda pohlep in želja po moči, ugledu in nadvladi nad svojimi realnimi ali izmišljenimi ‘večnimi sovražniki’ so bili premočni. Nekaterim izmed teh akterjev je na srečo uspelo ohraniti svojo poštenost in dostojanstvo, žal pa oni drugi še vedno pritegujejo (naj)več pozornosti s hlastanjem po moči in premoženju. Škoda. Za te druge, seveda. In za vse nas.«

Kolumne Mira Cerarja bi bile lahko poletno branje za vrh SMC. Jim pa znajo pokvariti počitnice. Ker tega Cerarja iz leta 2014 bi danes verjetno iz stranke kaj hitro izključili ali pa vsaj označili za popolnoma trapastega človeka, ki res ne razume politike.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.