Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

20. 7. 2018  |  Mladina 29  |  Pamflet

Ko mediji onemijo

Od sestavljanja vladne koalicije pa do globoke države

V soboto se je v Kamniku sestala šesterica strank in usklajevala program, ki bi Marjanu Šarcu omogočil, da formira novo vlado. In kaj so osrednji mediji poročali o njem? Eden za drugim so navajali besede vodje LMŠ, ki je bil z izplenom zadovoljen, saj da je bila vsebina koalicijske pogodbe v večji meri usklajena. Toda sestanek je trajal 11 polemičnih ur, časnikarji pa o dogodku razen ocene Šarca niso prinesli nič. Nenavadno, niso jih zanimala zakulisja, niso prek svojih virov poskušali priti do vsebin konfliktov, ne do poteka dogovorov. Naenkrat se je medijski svet odpovedal svojemu poslanstvu, da sam preišče in premisli tako osrednji dogodek, kot je pot do nove vlade. Zadovoljili so se s tem, da je pred njih za hip stopil Šarec, zabeležili so njegove besede in to je to. Nobenih drugih virov niso poiskali. Popolna odpoved novinarske profesije.

Na Kosovu so pomladi 1981 izbruhnili nemiri, v katerih je bilo ranjenih stotine ljudi, vlada je poslala tanke na ulice in razglasila izredno stanje, zgodovinar Jože Pirjevec je desetletja kasneje v knjigi »Jugoslavija 1918-1992« navedel podatek o 1.600 mrtvih. In kako so takrat poročali osrednji dnevniki? Odšli so na tiskovno konferenco komunističnega voditelja Staneta Dolanca v Prištini, na kateri jim je razložil, kdo so bili dobri in kdo zli, da je v zaporu 22 ljudi in da je bilo 11 mrtvih. In potem so povzeli le njegove besede – praktično od prve do zadnje. Dolanc jim je bil vir informacij in glavni poročevalec o epohalnem dogodku. Pod njegov članek so se samo podpisali. Novinarji sami niso šli ne na ulice, ne med ljudi, kaj šele da bi v svoja poročila vtkali članke iz svetovnega tiska. Besede vrhovnega politika so bile meje žurnalizma, onkraj njih novinarstvo ni seglo.

Kamniški dogodek je 37 let pozneje končal v medijih na identični način. Torej konec avtonomnega, raziskovalnega in radovednega novinarstva, ki neodvisno od politikov piše poročila o realnosti?

Nak, ko je čez dva dni vodja NSi Matej Tonin na tiskovni konferenci sporočil, da njegova stranka izstopa iz pogajanj, so osrednji mediji znova oživeli, saj so jih napolnili članki o vseh detajlih razhoda. Planet SIOL je Toninu vzel samostojnost, ko ga je opisal, da se ni smel vključiti v Šarčevo koalicijo, da je vojni dobičkar, da je naklepni asistent Janši, da je njegova stranka lačna oblasti. Popolna diskreditacija NSi.

»Večer« ga je označil kot preračunljivega igralca, ki vodi nevarno igro NSi. »Dnevnik« mu je očital, da nima poguma, in zakaj je potem sploh sodeloval v pogajanjih, ko pa je bilo že pred tem jasno, da obstajajo konflikti med voditelji strank bivše vlade, da mu torej za izstop ne bi bilo treba sedeti niti eno uro na pogajanjih. In podobne osti na račun Tonina so preplavile glavnino preostalih dnevnih medijev.

V enem dnevu je tako postal dežurni politični negativec. Časnikarji pa so s polnimi pljuči zopet začeli opravljati profesijo poročevalcev in opazovalcev politične realnosti.

Toda, ali mora pogajalec, ki tehta, ali bi vstopil v koalicijo, vnaprej pristati na karkoli? Preprosto, ali bi dekle, ki gre na zmenek, enosmerno obtožili, zakaj je ostala le pri klepetu in ni končala v postelji svojega gostitelja?

Temeljna pravica v dogovarjanjih je, da lahko akter iz njih tudi izstopi, če mu niso po godu. Smo v zadevi »Tonin« lahko prebirali o drugi peterici, ki ni bila pripravljena potencialnemu partnerju dati takšnih koncesij, da bi privolil v politično poroko? Ena točka je že leta več kot očitna. To je odločba Ustavnega sodišča, ki od parlamenta terja, da uzakoni enak status zasebnih osnovnih šol, kot jih imajo državne. NSi je z vso vnemo vseskozi terjala, da se protiustavnost konča. Prejšnja vladajoča koalicija je predlog takega zakona zavrnila in enako peterica aktualnih potencialnih partnerjev. Skratka, že na prvem koraku, še preden bi bila vlada postavljena, niso bili pripravljeni ugoditi NSi. Po tej napovedi je več kot jasno, da bi Toninovi igrali le vlogo stranskega člana v vladni koaliciji.

Toda, ali je bila to muha in izsiljevanje? Nikakor, stanje stvari v državi je protiustavnost sedanjega tretmana osnovnih šol. In eklatantno nespoštovanje odločitve Ustavnega sodišča. Kot temeljni kamen vlade LMŠ, SD, SMC, NSi, SAB in Desus bi torej stala ignoranca do neustavnega stanja!!!??????

Medtem pa realnost teče naprej. Časnikarji so tako opazno poročali o protestu protikorupcijske komisije, ki ji sodišče ni dovolilo objave poročila o nedovoljenem, torej koruptivnem lobiranju Janeza Zemljariča pri ministru Zdravku Počivalšku. Toda poudarek je ostal na pravnih finesah, ne pa na vsebini. Gospod Zemljarič je namreč posredoval v projektih drugi tir in graditvi otoka pri Izoli. Kdo je že ta mož? Bil je šef zloglasne UDBE v sedemdesetih, kasneje predsednik slovenske in podpredsednik jugoslovanske partijske vlade. No, pri ministru naj bi se mudil kot posrednik za firmi ETI-PAR in Gorenje Projekt. Toda Zemljarič nima licence lobista, še več, Gorenje projekt je zanikalo, da bi gospoda najelo v tej zadevi!?

Kakorkoli že, Zemljarič vsekakor ni hodil k ministru iskat ugodnosti za podjetja, s katerimi ne bi imel nič. In sedaj se pojavijo ključna vprašanja: zakaj podjetja angažirajo 89-letnega metuzalema in zakaj minister odprtih rok sprejema upokojenca, ki se v javnosti pojavlja kot tožnik zoper publiciste, ki objavljajo razkritja o ubojih UDBE za časa njegovega vodstva, ne nastopa pa kot delujoči podjetnik, lobist, politik, karkoli že?

Torej – globoka država, skrivna omrežja nekdanjih partijskih struktur eklatantno na delu? A o tej temi dominantni mediji ne poročajo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Franc Halas, Šempeter pri Gorici

    Ko mediji obnemijo

    »In sedaj se pojavijo ključna vprašanja: zakaj podjetja angažirajo 89-letnega METUZALEMA (moj poudarek) in zakaj minister odprtih rok sprejema upokojenca, ki se v medijih pojavlja kot tožnik zoper publiciste, ki objavljajo razkritja o ubojih UDBE za časa njegovega vodstva, ne nastopa pa kot delujoči podjetnik, lobist politik, karkoli že« - pravi avtor pamfleta Bernard Nežmah. Več