Janko Lorenci

Janko Lorenci

27. 7. 2018  |  Mladina 30  |  Kolumna

Déjà vu

Zakovanost v status quo

Naša zlata politična sredina je v prvem koalicijskem poskusu krepostno izločila obe stranki, ki sta po njenem skrajni – SDS in Levico. Po polomiji z NSi peterica strank znova koketira z Levico, najbrž zgolj zato, da bi spet privabila Tonina ali dobila – češ, vse smo poskusili – opravičilo za kasnejši priklon Janši. Taki so.

Koalicija, ki se bo skobacala na oblast, pa tudi izid morebitnih novih volitev bosta najverjetneje nadaljevanje stare slovenske zgodbe – zakovanosti v status quo. Se pravi v večanje neenakosti, privatiziranje, razslojevanje, krčenje javnega dobrega, slabšanje politične higiene. In na drugi strani v stiske, nezadovoljstvo, nezaupanje množic.

To so prevladujoči trendi tudi na Zahodu, ki mu ponosno pripadamo. Nekaj je temeljito narobe s celotno demokracijo in kapitalizmom, se pravi Sistemom. A ta je čudno trdoživ. Na politični ravni sredinske stranke, glavni krivci slabih gibanj, še prevladujejo, a izgubljajo teren. Toda tudi populisti in skrajna desnica v bistvu ne ponujajo nobene resne spremembe paradigme in so kljub drugačni retoriki v osnovi nadaljevalci statusa quo. In vse se vleče naprej.

Kako je lahko stanje, ki ga večina dojema kot krivično in slabo, tako trdoživo?

Del odgovora je v nakopičeni moči stebrov sistema, zlasti politike in lastniško-menedžerskega sloja, podprtih z administracijo, vojsko in policijo. Politika, že dolgo le na papirju razdeljena na izvršno in zakonodajno oblast in vsa tesno povezana s kapitalom, skrbi za primerne zakone, sodstvo za izvajanje, ne pa za izboljšanje teh. Višji sloji družbe – kaka petina prebivalstva – živijo dobro in tudi nasprotujejo spremembam. V tem smislu je glajhšaltan ves Zahod – nikjer ni kake res drugačne, alternativne države. Izjemi nista niti Rusija in Kitajska, drugačni le po stopnji avtoritarnosti in močnejšem centralnem planiranju. Iz te enovitosti je težko izstopiti.

Skratka, vrhovi družbe so močni, bogati, pišejo pravila, obvladujejo svet dela in imajo na voljo organizirano prisilo. Vendar dobro vedo, da vse to ni dovolj za trajno preživetje. Zato vzdržujejo ogromno ideološko-propagandno mašinerijo, ki ljudi prepričuje, da živijo v najboljšem mogočem svetu. V igro so, zavestno ali ne, vprežene konice tako rekoč vseh podsistemov družbe, od zdravstva do šolstva in kulture (ta še najmanj, zato ima tudi najmanj denarja). Nobena res pomembna ustanova, nobena profesija ne teži k temu, da bi se spremenili temelji ureditve. Še najmanj mediji, poklicani, da dogajanje razlagajo množicam.

Ponovimo misel Rainerja Maufelda: osnovna goljufija neoliberalne indoktrinacije je v tem, da pri ljudeh zbuja lažni občutek svobode in uspešne individualnosti. Pri tem igra na široko paleto človekovih nagnjenj in čustev, mu zbuja ugodje, ga zastrašuje in drži v negotovosti, mu slika notranje in zunanje sovražnike itd. Naslovljenci pri tem ne smejo vedeti, kaj s propagandnega neba tolče po njih. Bistvena naloga tega nenehnega bombardiranja je, da realnost, tudi če je grda, spreminja v samoumevnost, da torej načrtno ubija alternative, iluzije, ideale.

Tako je razumljiveje, da razmeroma malo volivcev glasuje za alternativne stranke, ki edine nasprotujejo ureditvi, do katere so volivci sicer vedno bolj nezaupljivi. Drži tudi, da je status quo vsaj deloma privlačen ne samo za elite, ki jim koristi, ampak tudi za množice, ki jim – bolj prikrito – škodi. Razlogi za to so dokaj jasni: tudi slab status quo ima še kako dobro plat, spremembe, šepetajo izkušnje, pa so lahko prehod z dežja pod kap. In če hočeš status quo spremeniti, moraš kot posameznik in kot množica nekaj vedeti, nekaj narediti, se angažirati. Mnogi tega ne zmorejo; nevednost, oportunizem, strah in komoditeta so veliki zavezniki tičanja na mestu. Alternativne sile so v marsičem neznanka in se ne znajo dobro prodajati, nezaupanje kljub drugačnosti paradoksalno zbujajo že zato, ker so del politike, ta pa je v celoti na slabem glasu. Skratka, statusquojevstvo, ki mu lahko rečemo tudi težnja po stalnosti, predvidljivosti, netveganju, slabšalno pa ziheraštvo, je družbam v marsičem položeno v zibelko.

Se zato ne bomo nikoli skopali iz njega? Je sedanji krivični, zavoženi status quo nespremenljiv? Ta trenutek je še, saj se čustva – pogoj za odpor, ki presega godrnjanje in nemočno jezo – še niso dovolj jasno obrnila proti sistemu in njegovim nosilcem. Vendar obstajata dve konstanti. Prva: status quo se slabša, ker to narekuje logika sistema. Kriza demokracije, nemir množic, zgoščanje ekoloških težav niso naključje, ampak neizbežnost. Druga konstanta: ustrezno s slabšanjem statusa quo se slabša tudi javno razpoloženje.

Dolgoročno lahko sedanji sistem preživi samo v totalitarizmu. V ekonomskem pogledu se je vanj s fevdalno razdelitvijo bogastva že preselil. Če ne bo temeljitih popravkov sistema, bo temu prvemu koraku prej ali slej sledil drugi: odprava demokracije, za elite potencialno nevarne, saj lahko hipotetično spremenijo ureditev.

Temeljno vprašanje v tem zagatnem položaju se glasi: kako izrabiti demokracijo, kako pozornost neprivilegiranih obrniti proti vzrokom slabšanja in proti nosilcem statusa quo, proč od njihovih fint. Za zdaj so slepilni mehanizmi še močnejši. A množicam se ne glede na njihovo razdrobljenost in zmedo zdi: še slabše bo. Res bo in slepitelji bodo morali zato vedno bolj odmetavati maske. Bliža se čas za trezno, nestatusquojevsko odločanje na volitvah – če še bodo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.