Politični potomci Kakancev

Habsburški imperij spominja na EU, mnogi njegovo usodo povezujejo z njeno prihodnostjo. Obakrat je v ospredju geostrateški projekt miru, prevlada političnih ciljev z ekonomskimi sredstvi.

Obletnicam leta 2018 ni videti konca, njihovim mitom in realnim opozorilom pa tudi ne. Stoletnica razpada velike habsburške monarhije (1918), pa osemdesetletnica avstrijskega »anšlusa« in prvega rasnega merjenja Slovencev pozno poleti leta 1938 nedvomno sodi mednje. Slovenci smo stoletja preživeli pod Habsburžani, nacizem je kasneje ogrozil naš obstoj, oboje nas je usodno zaznamovalo. Versajska Evropa je po razpadu monarhije razkosala slovensko skupnost, bili smo del poražencev centralnih sil. Izgubili smo tretjino narodnega ozemlja in ljudi. Manjši del tega je po letu 1945 povrnila Titova Jugoslavija. Zato sta spregled in molk tako nenavadna in hkrati povedna.

Usodno leto 1918 je monarhija doživela kot Wagnerjev Somrak bogov. Nemčija in Avstro-Ogrska sta veliko vojno izgubili, mogočna monarhija je zaradi ekonomskega zloma in političnih nasprotij razpadla, stoletja najvplivnejša vladarska družina Evrope je abdicirala. Tistega usodnega leta je nepričakovano umrl najkreativnejši cvet avstrijske kulture, slikarja Klimt in Schiele, pa oblikovalec Moser in arhitekt Wagner. To je simbolni konec kreativnih prebojev in starega blišča, ljudje so izgubili upanje v preživetje monarhije. Moralna kriza je bila usodnejša od politične in ekonomske.

Temeljne postavke razpada monarhije lahko združimo v tri razmeroma preproste sklepe. Prvič, Avstro-Ogrska je vojno izgubila, ozemeljske in državne dezintegracije politično ni mogla preživeti. Drugič, gospodarstvo je bilo vseskozi podrejeno političnim ciljem. Skupen trg in denar nista mogla nadomestiti globalne nekonkurenčnosti in velikih razvojnih razlik med nemškim centrom in slovansko periferijo. Tretjič, politična integracija se je lomila ob nacionalnem vprašanju, ekonomskem regionalizmu in političnih reformah po letu 1860. Karizmatičnemu cesarju Francu Jožefu I. politični kompromis z Madžari ni uspel, načrtovana decentralizacija imperija ni mogla nadomestiti njegove demokratizacije.

Na prelomu 20. stoletja je monarhija tehtala 13 odstotkov evropskega prebivalstva, desetino evropskega BDP-ja, toda komaj šest odstotkov evropskega izvoza. Industrializacija je bila skoncentrirana v mestih avstrijsko-češkega bazena, širila se je ob južni in vzhodni železnici, toda s prevladujočim nemškim kapitalom in močnim vplivom Judov. Ta ekonomski razvojni model je generiral solidno rast, gradil je na urbanem kozmopolitizmu poslovnih elit. Zahodni del monarhije je mednarodno konkurenčen, jugovzhodni pa ne, notranji trg se je širil na račun večjih regionalnih neenakosti. Vse bolj je postajalo jasno, da je monarhija zgrešila dvakrat, pri ekonomski modernizaciji in politični integraciji. Če je ne bi zlomila prva svetovna vojna, bi jo pokončala velika depresija.

Razpad monarhije se je hitro ovil v svoje mitologije. Eno prvih je sprožil Wilsonov napotek k samoodločbi narodov. Od tod dalje je monarhija za mnoge postala »ječa narodov«. Najpogosteje so to trdili v novonastalih slovanskih državah, ko so utrjevali novo politično identiteto. Na drugi strani naj bi monarhija pomenila varno politično in ekonomsko zatočišče malih narodov, avstro-slavizem je imel močno oporo, cesarjevo idejo »Donaureich« so podpirali predvsem nenemški narodi monarhije. Monarhija je spretno zavezala kohezivne elemente (birokracija, vojska, diplomacija), princip subsidiarnosti je temelj njenega obstoja. Galicija je imela visoko avtonomijo, Čehi neprimerljivo več kot Slovenci, madžarski del imperija tega ni dopuščal, razen na Hrvaškem. Stari Franc Jožef je leta 1913 fasciniral Roosevelta z ugotovitvijo, da je pomen monarhije v zaščiti ljudi pred samovoljo politikov.

Habsburški imperij spominja na EU, mnogi njegovo usodo povezujejo z njeno prihodnostjo. Obakrat je v ospredju geostrateški projekt miru, prevlada političnih ciljev z ekonomskimi sredstvi. Monarhija je bila zunanji branik Zahoda pred otomanskim in ruskim cesarstvom, EU je notranji gradnik evropskega miru med Nemčijo in Francijo. Dunaj je s skupnimi pravili in birokracijo sila podoben današnjemu Bruslju. Podobni so monetarna integracija, celo delna fiskalna decentralizacija, skupna carinska unija in enoten trg. EU je bistveno večja in močnejša kot monarhije, toda ni država, nima lastne vojske in diplomacije. Zato morda ne potrebuje svetovne vojne, da bi razpadla, zadostuje velika kriza, ki še traja. Monarhija temelji na zaupanju običajnih ljudi, elite pa so do nje kritične, v EU velja nasprotna logika. Za propad monarhije in tudi EU je ključna kriza legitimnosti, padec zaupanja ljudi v institucije, skupno idejo, zlagane elite. Nacionalizem, populizem in protekcionizem so razbili monarhijo, lahko tudi EU. Monarhija je padla na Balkanu, podobna usoda morda čaka tudi EU.

Avstrija je leta 2018 v zadregi. Dve republiki (1919, 1955) utemeljujeta državo, toda problem je nemška nacionalna identiteta. Obakrat jo je pod okriljem Nemčije dobro odnesla. Leta 1919 je izgubila zgolj ozemlja, po letu 1945 se je razglasila za prvo nemško žrtev. Slovenci smo oboje občutili, zato sta obe obletnici za nas usodnejši kot za Avstrijce. Prvo nacistično rasno merjenje Slovencev v Šentjakobu v Rožu, njihovih glav, trupa, naj bi dokazalo njihovo antropološko zaostalost za »arijsko« raso. Epilog v taboriščih smrti poznamo. Zgodovinski umetniški projekt SPD Rož je edini opomin, kako neverjetne, bizarne in hkrati tragične so te zgodbe. Danes nas na to spominja umetniška inštalacija belih ovac pred župniščem v vasi, konec septembra nas čaka presunljiva zgodovinska razstava. Toda Ljubljana do tam ne vidi, Kurz in Strache pa tudi ne.

Robert Musil je monarhijo ironično opisal kot Kakanijo (K.u.K.), politično kloako, kjer vsi drugače ravnajo, kot mislijo, in mislijo drugače, kot delajo. Slovenci smo danes politični potomci Kakancev. Morda pa čakamo na novo Ukanijo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.