Heni Erceg

Heni Erceg

31. 8. 2018  |  Mladina 35  |  Hrvaška

V imenu prepovedi

Desničarske skupine s pozicije nacionalne kulturne dediščine odločajo, kaj se sme in kaj ne. Kdo sme pisati in kdo ne. Komu je dovoljeno ojkati in komu ne.

Dolgo so imeli skupno državo, pa so jo uničili. Skupno književnost in skupen jezik, pa so ga razdelili na dva. Identična! Imeli so skupno glasbo … Zdaj si želijo, da ne bi bilo tako. Vse, kar jim je konec koncev ostalo, je banalni grozeči nacionalizem, s katerim sejejo strah, sistemsko preobraženi v cenzorje, prepovedovalce vsega, kar imajo za sovražno, srbsko, torej četniško. O legitimnosti predstave, koncerta, festivala, o umetniški svobodi ali bolje o demokratičnih navadah nihče več ne sprašuje kulturnih delavcev ali pač od strahu onemele ministrice za kulturo, ampak njih, branitelje, ki so ob pomoči oblasti končno vzpostavili vladavino nesvobode, diktaturo povprečnosti, ki jim je prepuščeno, da so moralni, kulturni razsodnik in po potrebi deratizator. Tiste torej, ki kje v kakem zakotju ali na mestnih dvoriščih na ražnje natikajo jagenjčke, potem pa se nalivajo z žganico in na vse grlo prepevajo svoje gange, rere in ojkalice, torej napeve, ki so bili v odročnih balkanskih koncih dolga stoletja dejavnik združevanja tam živečih plemen. Hrvaških in srbskih.

Celo Unescovi muzikologi so odkrili »lepoto« tega ušesa parajočega zavijanja in ojkanje pred osmimi leti razglasili za varovano pomembno nesnovno kulturno dediščino. Ti svetovni etnomuzikologi so prepoznali neki nostalgični hajduški kod in nesluteni umetniški doseg dretja v slogu: »Mala moja, pridi, sedi name, ooooooooj.« Zato bi tukajšnji varuhi kulturne tradicije upravičeno protestirali, če bi jim po kakem naključju mojstri iz Unesca sporočili, da ponavljanje dveh verzov in pol v nedogled nikakor ne spada med kulturne dobrine. A tako jih gledamo vse ponosne, rdeče v obraz in okrvavljenih oči, kako mučijo grlo z ojkanjem ob spremljavi godala z eno samo struno po vaseh v Zagori ali zakotnih zagrebških in münchenskih krčmah. Potem pa bi moral biti v Petrinji festival ojkače, na katerem naj bi nastopile skupine iz Hrvaške, BiH in Srbije. Vendar ga ni bilo. Kajti »njihovo« ojkanje ni kakor naše, kot so sporočili »ogorčeni« branitelji Petrinje, in ojkač niso hoteli v svoje malo mesto. V glavnem, tamkajšnjim ustašem, ki bi najraje videli, da bi Unesco tudi »tradicionalni« pozdrav Za dom spremni razglasil za kulturno dediščino, je uspelo prepovedati izvedbo festivala ojkače v organizaciji Srbskega ljudskega sveta. Trdili so, da to pač ni petje, ampak čaščenje srbstva, in sporočili, da oni v Petrinji ne bodo trpeli četnikov. Sicer je bilo pred vojno v tem mestu večinsko prebivalstvo srbsko, potem pa so prišli »osvoboditelji« in prav z ojkanjem in guslami proslavili množični odhod srbskega prebivalstva. Zahtevi petrinjskih rodoljubov so se kakopak pridružili vdove borcev domovinske vojne in drugo brezdelno veteransko sorodstvo. Seveda je ob huliganski prepovedi folklornega srečanja, pospremljeni z grožnjami, ministrstvo za kulturo molčalo, prav tako vsi drugi iz »proevropske« hrvaške vlade. Razumljivo, ko pa imajo pouličarji in vlada skupno nalogo – spodbujanje etničnega sovraštva. Da je strah prevladujoča prvina v nevzdržno zastrupljeni družbi, dokazuje odločitev vseh folklornih skupin, da se odpovejo nastopu na petrinjskem festivalu.

V glavnem – prepovedi, ki jih izrekajo »bojevniki«, se nizajo kot po tekočem traku. Nedavno bi v Karlovcu, mestecu v bližini Zagreba, na nekakšnem festivalu piva – tudi kaj takega se najde v deželi, katere prebivalci so sicer opiti z nacionalizmom – moral peti Momčilo Bajagić Bajaga. Vendar ni. Zakaj ne? Ker so branitelji s podporo oblasti sklenili, da jim ne bo prepeval četnik, ki je menda leta 1991 v Kninu pel »upornim četnikom«. Seveda Bajaga, ki je po rodu sicer Hrvat, med vojno ni nikoli pel v Kninu, a kaj vraga … Vse je bilo zaman, saj kulturno politiko vodi fašistična drhal na veliko zadovoljstvo oblasti, ki je vse družbeno dogajanje, tudi prepovedi, tako ali tako prepustila pouličnim lopovom. Bajaga ni prišel v Karlovac, skupina Hladno pivo pa je s sporočilom iz njegove pesmi Ovo je Balkan zavrnila ponudbo, da bi nastopila namesto njega. A tudi njej so skoraj prepovedali nedavni nastop v Splitu; koncert je sicer nazadnje bil, ga je pa pospremilo prestrašeno opravičevanje župana, člana HDZ, braniteljem, češ da res ni primerno, da ravno na dan nacionalnega slavja po svetovnem prvenstvu Mile Kekin poje: »Nisem vaš, nisem od glave do peta, kajti moji so zmagali petinštiridesetega.« Pozneje so v Splitu, da se ve, kdo ima tam zadnjo besedo, spet razbili spominsko ploščo, posvečeno Prvemu splitskemu partizanskemu odredu.

In medtem ko ustaštvo kroji državno kulturno politiko in prepoveduje predstave, festivale, koncerte, kakor se mu zahoče, več tisoč delavcev iz potapljajočih se istrskih ladjedelnic na ulicah zahteva svoje pravice. Toda čeprav z njihovimi delovnimi mesti ugašajo še zadnji ostanki hrvaške industrije, ne prepevajo Bandiere rosse, te mednarodne himne delavskega razreda, ampak ojkajo pesmice ustaškega pevca Thompsona. Očitno želijo dokazati, da so najprej domoljubi in šele nato delavci. Kakorkoli že, to je praskanje po samem dnu kvazidržave, ponižane po volji desničarskih skupin, ki s pozicije nacionalne kulturne dediščine odločajo, kaj se sme in kaj ne. Kdo sme pisati in kdo ne. Komu je dovoljeno ojkati in komu ne. Samo redki pa slišijo subverzivne verze Mileta Kekina: »Nisem vaš … Tudi otroka bom učil, da se bo takšni svojati na daleč izognil.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.