Komu to koristi?

Davki so veliko ogledalo družbe. Od tod tudi tako pohujšanje v dolini šentflorjanski.

Politično-ekonomska razprava o obdavčitvi kapitalskih dobičkov je predvsem politični spin, manj gre za ekonomsko vsebino in poslovno kredibilnost. Koalicijska pogodba je ohlapni politični okvir brez prave ekonomske vsebine, vlada ni niti izvoljena, prvi obrisi politik in sistemskih sprememb šele prihajajo. Davčna reforma je seveda nujna, fiskalna politika je osrednje orodje vlade in hkrati ohlapno orožje bruseljske administracije. Toda spremembe davčnega sistema in politik so vedno postopne, odzivi na spremembe pa vedno radikalni in histerični. In tokrat so slabo politično predstavo pred dvigom kakršnekoli ekonomske zavese uprizorili podjetniki in profesionalna poslovna združenja. Politizacija biznisa ni nič manj nesmiselna kot sporna prevlada politike nad njim.

Začnimo na začetku. Koalicijska pogodba, kot vse druge pred tem, pomeni prgišče nametanih ukrepov, brez posebnih analitičnih, sistemskih in makroekonomskih okvirov. Kadar se politiki sklicujejo na predvolilne programe ali koalicijske pogodbe, hkrati pa prodajajo alternativne sistemske obljube, dejansko blefirajo. Nimajo alternativ, ne rešitev in prikrivajo prestope. Sedanja davčna razprava je predvsem politični spin, manipulativna interpretacija prikritih dejstev. Koalicijska pogodba prinaša bizaren stavek, celo nomotehnično napačno zapisan, glede obdavčenja dohodkov iz kapitala. Slovenija ima od leta 2006 ločeno sistemsko rešitev, namesto univerzalne dohodnine imamo ločen davek, brez davčnih olajšav, z enotno davčno stopnjo. Cedularna in univerzalna obdavčitev dohodnine sta dve alternativni rešitvi, v sedanji razpravi pa smo oboje pomešali, mehanično seštevali obdavčitve, brez repa in glave. Če opustimo cedularno obdavčitev, bomo dobili nov sistem univerzalne dohodnine, drugačne davčne stopnje in razrede, tudi nabor olajšav in nove izračune. Vse drugo je mlatenje prazne slame.

Podobna manipulativna napaka, zaradi neznanja in še česa, je mešanje kapitalskih dohodkov fizičnih in pravnih oseb. Podjetje je eno, njegov lastnik kot podjetnik nekaj drugega, obdavčitev kapitalske družbe še ni obdavčitev lastnika. Če torej podjetnik zagrozi, da bo zaradi dohodninskih sprememb preselil podjetje v tujino, sam pa ostaja slovenski davčni rezident, ostaja njegova obdavčitev nespremenjena. Vse dohodke iz tujine mora prijaviti in plačati doma, davčni podatki se izmenjujejo, načelo svetovnega dohodka preprečuje ljudem izogibanje davkom. Vse drugo je lahko prikrivanje neprijavljenih dohodkov in premoženja, načeloma to že pomeni tudi utemeljen sum goljufije, kar je bil očitno postal nesmiseln trk Mesca in Akrapoviča. Levica v bogatih davkoplačevalcih vidi razrednega sovražnika, podjetniki v državi večnega požigalca svobode in podjetništva. Oboje je sprto z zdravo pametjo.

Seveda, oboji imajo najprej prav. Levica zahteva spremembe in prerazdelitev dohodkov v korist socialne države, javnih sistemov, revnih državljanov in ogroženega srednjega razreda. Neenakost je za OECD, MDS, tudi EU, zadnja leta osrednji greh tržne družbe, toda kapitalizem brez davčnih oaz je utopija. Zato je obdavčitev bogatih in prerazdelitev bogastva nuja. Obstaja tudi druga logika. Davki so tisočletja gibalo ekonomske zgodovine, sodobni družbi grozi davčno samouničenje, zaradi potrošnje države in visokih davkov. Neumno obdavčenje je nekakšen uzakonjen rop, ogroža podjetnike in omejuje bogastvo narodov. Zato so temeljna načela dobrih davčnih sistemov postopnost, umirjenost in domala partnerski odnos med davkoplačevalci in državo. Kaj od tega ponuja sedanja vroča razprava v Sloveniji in komu to koristi?

Politična histerija pred izvolitvijo vlade želi predčasno razbiti koalicijo, osamitev Levice je taktični cilj. Ustvarjanje izrednih razmer in povzročanje kaosa je staro Janševo orožje, Levica v tej fašizaciji družbe prevzema židovski sindrom upehanih Murgel. Dobili smo učinek metuljevih kril iz teorije kaosa, ko iz muhe naredite slona in lahko nekaj zmedenih besed iz javnega diskurza sesuje koalicijo, vlado in državo. Toda lani je po podatkih FURS pobranih 15.530 mio evrov, vsi sporni davki iz cedularne obdavčitve znašajo odstotek tega, torej ništrc glede na vihar, ki ga gledamo. Davčni sistem je evropsko primerljiv, kumulativne davčne obremenitve tudi, kapital je manj obdavčen kot delo, manjkajo premoženjski davki, delež prispevkov je večji kot drugod. Nič dramatičnega torej, podobno velja za želene razbremenitve plač, dodatno financiranje starajoče družbe in učinkovitejšo obdavčitev. Ukinitev obvladljive cedularne obdavčitve je priporočilo OECD, ker prevladuje v EU.

Do pravih davčnih dilem sploh nismo prišli. Višji stroški javnega financiranja socialne države v starajoči družbi so dejstvo. Standardna dilema je zmanjšanje pravic (izdatkov) ali povečanje virov (davki), vmesna rešitev so reforme javnih sistemov in sprememba financiranja. Na Novi Zelandiji so pred leti tvegali to pot in uspeli. Zadržali ali celo izboljšali so blaginjo ljudi, prestrukturirali pa vire, nižje javne davke in prispevke so v večji meri pospravili na individualne varčevalne račune. Povečali so individualno odgovornost ljudi, ohranili pa solidarnostno pokrivanje šibkih. Posnemanje morda ni mogoče, smelost sprememb pa je fascinantna. Majhna država je fiskalno dražja, toda politično in projektno obvladljivejša. Progresivnost fiskalne redistribucije je nuja, kje in kdaj, kako in za koga pa zahteva pametno reakcijo. In tu je slovenska priložnost novozelandske alternative.

Nad vhodom ameriške zvezne davčne uprave v Washingtonu visi zapis O. W. Holmesa: »Davki so cena civilizacijskega napredka.« V Sloveniji so očitno politični kapital, toda z leve in desne so spregledali tveganja. Davki so veliko ogledalo družbe. Od tod tudi tako pohujšanje v dolini šentflorjanski.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.