Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

14. 9. 2018  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Dogodki

Pričakovana vrhunskost

Laibach je napolnjene Križanke navdušil v navezi s Filharmoničnim orkestrom iz Lvova

Za apokaliptično razpoloženje so v »rednem« delu koncerta poskrbele z vojno in uporniško  tematiko zaznamovane skladbe.

Za apokaliptično razpoloženje so v »rednem« delu koncerta poskrbele z vojno in uporniško tematiko zaznamovane skladbe.

O tem, kdaj je bil Laibach v svojih 38 letih delovanja na vrhuncu svoje kreativnosti in provokativnosti, bi se dalo polemizirati. Brez obotavljanja pa lahko trdimo, da je kolektiv svoj koncertni potencial, če ga sodimo po aktualnih standardih najatraktivnejših svetovnih bendov, dosegel v zadnjih letih. Temu pritrjujejo tudi (pogosto razprodana) eminentna koncertna in festivalska prizorišča po Evropi in drugod po svetu. Ja, ko greš na koncert Laibach, veš, da boš priča dobro premišljenemu in dodelanemu spektaklu. Nič drugače ni bilo prejšnji petek, ko je v sklopu Indigo festivala in Festivala Ljubljana nastopil v Križankah, čeprav se ni dalo otresti občutka, da bi si kljub izvrstni predstavi lahko privoščil še kakšen nepričakovan, subverziven detajl.

Koncert, za katerega je Laibach moči tokrat združil s filharmoničnim orkestrom iz ukrajinskega mesta Lvov, se je zgodil na pobudo inštituta Adama Mickiewicza, ki za večjo prepoznavnost poljske klasične glasbe v svetu skrbi z angažmaji renomiranih tujih ustvarjalcev. Odločitev za Laibach je bila logična. Da se ta izvrstno znajde v sodelovanju z velikimi orkestri in klasično glasbo, je v Križankah pred dvema letoma dokazal že s koncertom s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Je pa tokrat nastopil z drugačnim programom. Ker je šlo za koncert v sklopu dogodkov ob stoti obletnici poljske neodvisnosti, je osrednjo vlogo dobila priredba Simfonije št. 3 enega najpomembnejših poljskih skladateljev prejšnjega stoletja Andrzeja Panufnika.

Ta je bila že zaradi trobentaškega uvoda kot nalašč za Laibachovo estetiko. Ker pa se je Panufnik z njo namenil obeležiti svoje verske in domoljubne vzgibe, je Laibach v navezi z ukrajinskimi simfoniki to izkoristil tudi za tematsko premišljene priredbe nekaterih svojih starejših skladb (tudi Zarathustre). V »rednem« delu so se zvrstile z vojno in uporniško tematiko zaznamovane skladbe, opremljene tudi z ustrezno vizualno podobo. Denimo izpisi besedil, ki so le še bolj poudarili vokalne interpretacije, za katere je ob spremljavi izvrstnega mešanega pevskega zbora tokrat poskrbel predvsem Milan Fras. Mino Špiler smo videli in slišali »le« v obliki posnetkov, svoj pečat pa je s čutno interpretacijo Laibachove priredbe skladbe Warszawskie dzieci, za katero je glasbo v originalu prav tako napisal Panufnik, pustil tudi Boris Benko.

Skoraj že apokaliptično razpoloženje rednega dela koncerta sta zasedbi nato povsem prerezali s kontrastnim »dodatkom«, v katerem smo slišali optimistični skladbi The Whistleblowers in Life is Life. Slednjo s prepoznavnim (sintetiziranim) trobentaškim delom, kot navezavo na uvodno Panufnikovo skladbo, kar seveda, tako kot nič v primeru Laibach, ni bilo le golo naključje.

Še en izvrsten Laibachov koncert torej, je pa res, da bi si kolektiv takšnega statusa in slovesa zlahka privoščil kakšno (nepredvidljivo) provokacijo. Tudi ob spoštljivosti do povoda oziroma konteksta tokratnega koncerta in pred posedenim napolnjenim avditorijem, ki pa je tako pač dobil točno tisto, po kar je prišel.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.