Na poti v zimo našega nezadovoljstva

Politično-ekonomsko sporočilo Umarja je tokrat precej bolj problematično kot običajno

Jesenska napoved gospodarskih gibanj sovpada z nastopom nove vlade, zato ima njena ekonomska vsebina poseben in povečan politični pomen. Ključni in najvplivnejši podatek je znižanje napovedi gospodarske rasti zaradi tujih in domačih tveganj. Tuja so predvsem ekonomska, domača bolj politična. Politično-ekonomsko sporočilo Umarja je zato precej bolj problematično kot običajno. Razkriva globlje konceptualne praznine domače ekonomske politike, zadrege možnih ekonomskih ukrepov in političnih učinkov. Ocena uspešnosti teh napovedi ni v številkah, temveč v konsekvencah prikritega pesimizma in procikličnosti fiskalne politike na znižanje rasti BDP-ja. Nižja napoved tlakuje pot dejanski nižji rasti.

Mediji so te dni polni komentarjev vladnega Urada za makroekonomske analize (Umar), ki dvakrat na leto pripravi analizo in oceni gospodarska gibanja države. Spomladanska napoved je pomembna za poročila na ravni EU, jesenska za domače načrtovanje dvoletnega proračuna in prihodnjih ekonomskih politik vlade. Jesenska napoved je hkrati podprta s polletnimi statističnimi podatki dejanske rasti (SURS). Zato je njena ocena zanesljivejša od spomladanske, toda še vedno polna predpostavk in ocen, kaj prinašajo globalni ekonomski tokovi in želeni ukrepi vsakokratne vlade.

V jesenskem poročilu napoveduje ohlajanje gospodarske rasti za leto 2018 in tudi naslednji dve leti. Spomladanska napoved je bila 5,1, sedanja 4,4 odstotka, za leto 2019 je še nižja (3,7 odstotka in podobno velja tudi za leto 2020 (3,4). To je bistveno nižje od ocene realne rasti 4,9 odstotka v letu 2017 (SURS). Kolo rasti pa dejansko poganja dinamika strukture potrošnje. In tu je slika manj jasna. Umar stavi na domačo zasebno in javno potrošnjo, zagon pa izgubljata investicijska potrošnja in izvoz. Toda nižji učinek neto izvoza je ob povečanju salda zunanje menjave nerazumljiv, zmanjšanje investicij v času konjunkture in dvojnih volitev manj verjetna. Tudi SURS beleži visoke rasti izvoza in investicij, hkrati pa medletne rasti končne domače potrošnje ostajajo na ravni 2,3 odstotka, čeprav drugi agregati (plače, DDV, trgovina) kažejo drugače. Očitno imamo nekaj ponorov, ki sliko meglijo. To so običajno zaloge v proizvodnji, varčevanje pri potrošnji, tudi investicije so časovno zmuzljive in tudi statistika ni vedno enoznačna. Kaj vse to skupaj pomeni?

Stojimo pred trojnim problemom. Prvi zadeva razmerje med dinamiko napovedi rasti in strukturnimi spremembami, drugi trči ob umišljene predpostavke in oceno tveganj, tretji se zaplete v povratno zanko med napovedmi in realnim obnašanjem subjektov. Pri prvem je torej pomembno, kako spremembe v strukturi potrošnje vplivajo na dinamiko gospodarske rasti. V ekonomiki povpraševanja je od Keynesa tukaj ključno vprašanje multiplikatorjev, torej intenzivnosti vpliva posameznih vrst potrošenj na povpraševanje in rast. Če podcenimo eno in drugo, so ocene rasti slabe, ekonomska politika pa hitro postane prociklična. Zlasti so se v to zanko ujele fiskalne politike po veliki recesiji 2009 in te zanke se niso rešili tudi pri Umarju.

Predpostavke jesenske napovedi so umirjene. Mednarodno okolje je bolj volatilno, toda ne krizno, banke so stabilne in aktivnejše, javne finance ostajajo v okviru fiskalnih pravil. Kaotičnost mednarodne ureditve je res velika, borzni indeksi pregreti, črni oktober 1929 se torej lahko ponovi kadarkoli v letu 2019 ali prej. Narava kapitalizma je, da tvega, ker ga poganjata »živalski nagon« in maničnost ljudi. Tu je še pričakovan zasuk monetarne politike k višjim obrestnim meram in bolj restriktivni politiki, fiskalna pa postaja bolj ekspanzivna. Pričakovanja nove krize so torej visoka. Toda za Slovenijo so odločilnejša notranja tveganja. Umar izpostavlja davčno reformo, rast plač in vedno prisotne demografske težave. Toda ne omenja vladnih politik in politične negotovosti, kjer Šarca čaka Cerarjeva povolilna usoda (2015). Vlada tedaj ni imela posebnih projektov, tudi ne podpore javnosti, vse je bilo strah predčasnih volitev. Toda koalicijo je vedno znova utrjevala SDS, z izrednimi sejami, množico interpelacij, splošno histerizacijo družbe. Janša je znova neopisljivo osrednje tveganje te države.

Tretji razmislek velja pesimizmu, ki ga običajno vnašajo napovedovalci in nosilci ekonomskih politik. Tu je prvi zaplet z modelskimi ocenami proizvodne vrzeli in rasti potencialnega BDP-ja. Ta teoretski šišmaš produkcijske funkcije je postal ob drugih kazalnikih zadolženosti države in fiskalne vzdržnosti temelj potrebnega zniževanja strukturnega primanjkljaja. Ta pa je ogelni kamen ocen primernosti fiskalne politike države, ki določa obseg in dinamiko proračuna ter potrošnje. Fiskalna politika je edino orodje, ki ga vlada še ima, problematične ocene potencialnega BDP-ja, pretirana fiskalna konsolidacija in sejanje poslovnega pesimizma pa na koncu zmanjšujejo dejansko rast BDP-ja. V to prociklično zanko se je ujela zapovedana politika EU po letu 2010, tudi naša, in napake se ponavljajo. Preprosto, pesimistična ocena potencialnega BDP-ja in enosmerna fiskalna konsolidacija na koncu znižata dejanski BDP. Heretičnost in histeričnost ekonomije plašita ljudi, da trošijo manj, kot bi lahko. In to je del povolilne Slovenije, ki ga statistika šele razvozlava.

Sklep je na dlani. Jesensko poročilo Umarja je polno napovednega konformizma, potrebujemo pa zasuk, ki bi novi vladi, pa tudi opoziciji in državi, nalil več čistega vina. Potrebujemo fiskalni aktivizem z manj zavezanosti potencialnemu BDP-ju in večjo povezanost z monetarnimi ukrepi, tudi na lokalni ravni in znotraj EMU. Davčna in strukturne reforme so nujne, toda neuresničljive znotraj permanentne politične krize. Živimo v izposojenem času, toda na svoj račun. Jesensko poročilo je zgolj tlakovanje poti v zimo našega nezadovoljstva.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.