Elektronika za radovedne

Da bomo letos na desetem festivalu Sonica videli nekaj vrhunskih ustvarjalcev, je bilo jasno že poleti, ko je organizator MoTA – Muzej tranzitorne umetnosti – začel objavljati prva imena nastopajočih. Toda tega, da bo končen program, ki se je prejšnji teden odvijal na različnih prizoriščih po Ljubljani, tako bogat in atraktiven, si nismo upali pričakovati niti po tihem. Njegov glasbeni del je ponudil kopico izjemno cenjenih kreativcev iz polja elektroakustične avantgarde na eni in elektronskih (klubskih) avanturistov na drugi strani. Ob nastopih slednjih je bilo spet jasno, da klubska elektronika lahko ponudi veliko več kot zgolj kuliso za plesno evforijo. To pa ne pomeni, da smo bili prikrajšani za plesne užitke.

V četrtek smo se v napolnjeni spodnji dvorani Kina Šiška udeležili dveh izrazno sicer zelo različnih nastopov, ki pa jima bi skupno točko lahko našli v ritualni zasnovi. Za v Švici rojeno producentko Aïsho Devi je spiritualna komponenta njene glasbe tako rekoč logična posledica njenega nepalskega oziroma tibetanskega izvora. Ob njenem eteričnem ambientaljenju in mističnem prepevanju smo se znašli nekje na himalajskih vršacih, tisti pogumnejši pa so kontrastno, divjo (gabber) ritmiko izkoristili tudi za lovljenje plesnih korakov. Čakre nam je nato s trdim, koračniškim technom in hrupom povsem izpraznil bristolski dvojec Giant Swan. Ta je očaral z atraktivnim nastopom, s katerim techno improviziranje postavi v hardcorovsko izkušnjo, to pa še potencira s punkovsko oziroma rejversko pojavnostjo obeh članov. Britanska klubska osemdeseta, devetdeseta in sedanjost v dobro premišljenem paketu.

Da si klubski prostor razlaga precej po svoje, je v petek ponoči v polni Koncertni dvorani Rog dal vedeti cenjeni londonski elektronski producent Actress. Ta je z nenehnim menjavanjem tempa, ignoriranjem pravil plesnega miksa in nenavadnim izborom udarnega techna, sintpopa, breaksov, bassa in ritmično podrte elektronike poskrbel za ogorčenje dobršnega dela obiskovalcev, ki so si noč zaželeli preplesati na klasičen rejv. Smo pa na svoj račun zagotovo prišli tisti, ki bolj kot prežvečene plesne standarde cenimo dober izbor. In brezkompromisnost. Žal je vtis nato precej pokvaril sicer zelo spoštovan britanski producent Lee Gamble. Glasbe, s katero je prepričal elektronske poznavalce, je bilo tokrat le za vzorec, namesto te pa se je posvetil precej monotonemu technu, s katerim je hitro razredčil plesišče.

Ampak kot je pred nastopom v intervjuju za Mladino povedal Actress: »Če pridete na moj set, veste, kaj lahko pričakujete.« In enako lahko rečemo za (letošnji) festival Sonica. Če ste tja prišli poslušat preverjeno glasbo, ste se pač ušteli. To navsezadnje lahko precej redno slišite na drugih dogodkih in festivalih. Zato lahko le upamo, da bomo naslednje leto dobili tudi enajsto Sonico, saj je ta festival z letošnjo izvedbo nedvomno pokazal potencial za to, da bi v naslednjih letih lahko postal naš najpomembnejši festival za sodobno elektroakustično oziroma elektronsko glasbo.