Janko Lorenci

Janko Lorenci

26. 10. 2018  |  Mladina 43  |  Kolumna

Dober dan, Butale

Šarčev prihod, odhod NLB

Prodajanje NLB razgalja vso bedo slovenske politike. Pod ceno prodaja kokoš, ki nosi zlata jajca in bo kupcu, ki bo tri četrtine banke dobil recimo za milijardo in pol, že prvo leto prinesla kako milijardo dobička (številka izhaja iz primerjave dobička NLB in že prodane NKBM). NLB je samo delček klavrne zgodbe: kar so komunisti-socialisti nekoč postavili na noge, demokrati-kapitalisti po letu 2000 na veliko razprodajajo tujcem. In delajo državi velikansko, nepopravljivo razvojno in vsakršno škodo.

S to noro prodajo izgubljamo velike denarje, izgubljamo možnost, da država kolikor toliko usmerja razvoj, izgubljamo še en pomemben del skupnega dobrega, izgubljamo del suverenosti v času, ko se EU pogreza v nacionalizme in ko vsi ostro pazijo na svojo lastnino. Italija, na primer, se požvižga na zahteve evropske komisije pri bančni sanaciji in pri javnih financah, pri nas pa politiki, mediji, nadzorniki, vodilni bankirji, velik del stroke ... kujejo v nebo škodljive zaveze, ki nam jih diktira ista komisija. V Italiji je bilo obsežno domače lastništvo bank ključni protiargument komisiji, pri nas razprodajalci, ki samo letos od NLB dobijo za skoraj 300 milijonov dividend, trdijo: ni pomembno, kdo je lastnik! Dober dan, Butale.

Imamo vso moralno in s fakti podprto pravico, da bi se prodajnemu diktatu komisije in ECB uprli. Obe sta nas ob sanaciji NLB ob pomoči notranjih kolaborantov (guverner Jazbec itd.) obravnavali kot bušmane in grdo izsiljevali. Z nekaj politične volje bi lahko prodajo preprečila tudi Šarčeva ekipa. A vse zadnje vlade so se obnašale kapitulantsko – gre za kolektivno polomijo premierov Janše, Pahorja, Bratuškove, Cerarja, Šarca. Kakšni so, kaj jim je, da dopuščajo norost, ki ji lahko rečemo tudi sabotaža ali veleizdaja? So tako upogljivi, nevedni, podkupljeni, zavedeni, jebivetrski? Ali vse to po malem?

Gremo po vrsti. Servilnost navzven je obvezna sestavina psihološke slike naših politikov. Njihove hrbtenice se v stikih z veliko tujino zmehčajo kot vosek goreče sveče. Saj jih gledamo, kako se smukajo okoli velikih tega sveta, kako se jim smehljajo, kako so majhni in ponižni, hkrati pa sijejo – občutek manjvrednosti se v družbi velikih meša z občutkom počaščenosti in sposojene pomembnosti. Majčken in očaran seveda ne sitnariš, raje poljubiš roko, ustrežeš, še zlasti na začetku mandata, ko si tudi neveden. Tak seveda težko uveljavljaš svoje interese, slabo prenašaš pritiske. Skratka, biti ustrežljiv, je udobno, boriti se za svoje interese, je naporno, zahtevno. In bitka za neprodajo NLB bi bila naporna in deloma negotova. Toda zastavki so tako visoki, da bi jo odgovorna politika morala začeti.

Močan dejavnik zunanje neodpornosti je nevednost. Premieri, ministri, državni sekretarji ... zanjo nimajo opravičila, saj bi se lahko obdali s kompetentnimi ljudmi, najeli strokovnjake, uporabili državni aparat. Nevednost izvira iz lenobe, hitrega samozadovoljstva, rutine, nezanimanja za alternative. Tudi dovolj inteligentnim ali vsaj nadpovprečno zvitim politikom praviloma manjka širina. Nevednost se pogosto usodno meša z nedobronamernostjo, to pomeni, da pri odločanju pred očmi nimaš koristi države in večine njenih državljanov, ampak sebe in stranko. Lovljenje ravnotežja v trikotniku jaz-stranka-domovina je deloma normalno, toda če zadnjo postavko prvima dvema grobo podrejaš, si nujno škodljivec.

Pri NLB prav tolče v oči, da bi že srednjeročno (a šele čez čas, najbrž v mandatu koga drugega) dobili od nje bistveno več kot s prodajo. Zaradi ujetosti politikov v okvir enega mandata je težko speljati dolgoročnejše projekte oziroma krmariti koherenten razvoj. Ta naši politiki tako rekoč vrojena kratkoročnost se pogosto meša z nepripravljenostjo za tveganje oziroma s pretirano potrebo po všečnosti. Toda začuda skuša politika bolj kot povprečnim ljudem, ki sestavljajo jedro volivcev, ugajati bogatim, vplivnim in agresivnim. Ta selektivnost ugajanja je verjetno povezana s tem, da se pripadniki srednjega razreda, torej tudi večina politikov, raje identificirajo navzgor kot navzdol. Splošni interes pa trpi.

Tudi pri prodaji NLB igra veliko vlogo ideološka ukalupljenost. Naša politika naivno-oholo trdi, da je nad ideologijo, a je razen Levice vsa globoko okužena z neoliberalizmom, ideologijo, za katero ameriška politologinja W. Brown pravi, da preureja celotno mišljenje in uničuje demokracijo. Naši politiki tudi zdaj, ko celo IMF in OECD dvomita o nekaterih dogmah neoliberalizma, kot papige žebrajo gesla o zveličavnosti privatizacije, vitke države, nizkih davkov – in se tudi zato tako lahkotno igračkajo z razprodajo tujcem, ki pa jim očitno je do lastnine.

Na neznosno lahkotnost ravnanja z državnim premoženjem močno vpliva tudi šibko splošno nasprotovanje razprodajni orgiji. Politika je glajhšaltana, častna izjema je zgolj Levica. Razprodajo sramotno in butasto podpira večina medijev, tistih, ki so pomagali ubiti pojem nacionalnega interesa. Za razprodajo sta seveda tudi Klub podjetnikov in GZ, še ena postojanka neoliberalne ozkoglednosti. Eni in drugi bodo čez leto ali dve brez sramu trdili ravno nasprotno, podobno kot so ob izbruhu krize pozabili, kaj so pridigali v letih velikega pregrevanja gospodarstva, ki je prineslo katastrofalne posledice. Proti škodljivi razprodaji bi lahko nastopilo tudi res samozavestno in odgovorno pravosodje, a namesto tega prvi tožilec tožilca Kozino, ki je kritičen do ureditve (krčenja delavskih pravic itd.), pošilja na zagovor. Lahko bi naštevali naprej. Skratka, politika lahko tepta nacionalni interes nekaznovano in skoraj brez nasprotovanja. Slovenija je bolna.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.