Janko Lorenci

Janko Lorenci

2. 11. 2018  |  Mladina 44  |  Kolumna

Tišina

Zlovešča, dobra, potrebna

Dan mrtvih prinese nekaj tišine. To je redka in dragocena dobrina. Izganjajo jo zvoki in glasovi narave (še najmanj), drugih ljudi, neštevilnih mehanično-digitalnih naprav in pa ves gromozanski pogon današnje civilizacije. Poleg »objektivnega« zunanjega hrupa (promet, delovno okolje itd.) si skoraj vsi čaramo še svoj umetni individualni svet netišine; brez radia, televizije, računalnika, pametnega telefona se počutimo goli, gluhi, odrezani. Te igračke-orodja radodarno ponujajo zabavo, pomoč, stike, informacije, adrenalin ... in postajajo virtualni pomožni partner, ki preganja tišino in njeno običajno spremljevalko – občutek samote.

Tišina ni enoznačna. Lahko je pregovorno zatišje pred neurjem, lahko je tišina izobčenih, ustrahovanih, brezposelnih, bolnih, nemočno starih. V spanju je prav tako tiho, in to je ena redkih tišin, ki jih še imamo. Obstaja seveda tudi dokončna tišina smrti.

A tišina je tudi dobra, celo potrebna. Sicer pa praviloma sploh ni absolutna; če ne drugega, slišimo svoje telo – bitje srca, utripanje žil, dihanje. Idealna se zdi tišina kolikor toliko nedotaknjene narave, ko vse miruje, a ni mrtvaško, ampak spokojno tiho, ko na pol slišiš šumenje listja, brenčanje žuželk, pasji lajež v daljavi, udarjanje valov. V takih trenutkih začutiš, da je tišina dobra, potrebna, blagodejna za duha in telo. Se zaveš, da bi bilo brez nje malo dobrih knjig, malo pametnih misli, malo slik, ki te zadenejo. In da najbrž ne bi vedel, kdo in kakšen si.

A v glavnem živimo v strašno hrupnem svetu. Še zdaleč ne gre samo za zvoke, hrup, trušč, preobilje in nasilje slišnih impulzov. Hrup je le del velikega pogona, ki teče hitro, glasno in vedno intenzivneje. Imenujemo ga lahko različno, tudi dirjanje za denarjem. Velika večina dirja za njim, da preživi, bogata manjšina zato, da ga kopiči, kar je lahko definicija pohlepa. To dirjanje potegne za sabo veliko drugega. Hartmut Rosa, teoretik socialne hitrosti, pravi: živimo v kulturi, ki forsira hiperproduktivnost, hitrost in učinkovitost, poleg tega hočemo biti stalno dosegljivi in tako čas izgubljamo, ne pa z njim varčujemo. Res, današnji človek živi pod nenehnim pritiskom preobilja vsemogočih dražljajev – hrupa, hitrosti, posesivne vizualnosti, hitrih sprememb, resničnih in namišljenih obveznosti, pomanjkanja časa, te najelementarnejše in najmanj otipljive dobrine. Politika, podjetniki, trgovci, mediji, zabavljači, gorečneži, koristolovci vseh vrst ... nenehno lovijo našo pozornost. Če živiš tako hrupno in hitro življenje, si težko privoščiš tišino. Če si je sploh želiš.

Pogon je zainteresiran za hrup in mrzličnost – v tišini in miru se lahko v ljudeh nabira jeza, lahko razmišljajo, dobivajo distanco, dvomijo, kujejo načrte. V hrupu in hektiki je takih treznitvenih procesov malo.

Na pritisk intenzivnega pogona se vedno pogosteje nalaga še strah pred padcem, negotovost tudi za zdaj še uspešnih ljudi, kaj bo. Ta negotovost je osnovni vzrok nezadovoljstva in negotovosti množic. Tišine se bojiš tudi zato. Dokler je okoli tebe hrupno in mrzlično, si del pogona, si vprežen, ne razglabljaš, delaš, služiš, nisi izobčen, nisi sam.

Skratka, v pogon smo ujeti tudi po lastni volji. Sami hočemo biti kar naprej priključeni, povezani, iščemo netišino, komuniciramo prek naprav, ki počasi postajajo surogat živih stikov in jih celo izrinjajo. Tišina je z vsem tem težko združljiva. Poleg tega je trušč potreben za uspeh. Če nisi glasen, se zlepa ne uveljaviš. To velja za politike, podjetnike, novinarje, umetnike, po malem tudi za čisto vsakdanje življenje.

S prisilno-prostovoljno ujetostjo v hrupni pogon postaja tišina redka, nenaravna, dobiva pridih slabega. Stalna zvočna kulisa je samoumevnost, navada, potreba. To je stanje, v katerem se tišine bojimo in izogibamo. Če nekako le pademo vanjo, začno pritiskati skrbi, strahovi, mučni spomini. Zato se niti nočemo izštekati iz vsakdanjega pogona. Tako smo po eni strani vsaj površno res bolj povezani z okoljem, po drugi pa zaradi značilnosti pogona bolj osamljeni. Taki ustrezamo sistemu, ki kot nekoč M. Thatcher hoče, da smo zgolj na prafaktorje raztepeni nepozorni, nedistancirani, nekritični posamezniki, ne pa družba, se pravi množica posameznikov, ki se čutijo kot skupnost.

Tako tišino hrupa poznamo tudi na kolektivni ravni. O tem in onem se žene vik in krik, hkrati pa se scela ne naredi nič, da bi tisto, zaradi česar se vsevprek kriči, odpravili ali popravili. Tipičen primer za to je panika, ki jo sredinska politika zganja zaradi populizma. Populizem je problematičen, toda zanj je najbolj kriva prav ta sredinska politika, ki pa se tudi zdaj, ko ji voda teče v grlo, noče korigirati, ampak raje išče notranje in zunanje sovražnike. Še bolj zlovešč primer tišine hrupa je preplah zaradi uničevanja okolja, doslej največje grožnje človeštvu. Tudi zaradi nje se širi Endzeitstimmung, moreč občutek, da se bliža sodni dan. Nič čudnega, ko pa se zgoščajo okoljske katastrofe, ko se poglablja socialna negotovost, ko se veča strah pred novo veliko vojno in ko se hkrati ne stori nič res korenitega, da bi ustavili trende, ki nam vsiljujejo še silovitejši, še bolj posesiven pogon: še glasneje, še hitreje, še bolj tekmovalno, še več, več, več. To je tišina posebne vrste – hrupna in mrtvaško tiha obenem. To je res slaba tišina.

Zato se je dobro kdaj izključiti iz pogona. Tudi zato, ker je lahko tišina subverzivna, ker deluje proti pogonu. Pogon zatira menjavanje tišine in hrupa, nujno za dobro knjigo, za glasbo, ki te zadene, za distanco, za dober odnos z nevirtualnim partnerjem, za normalnost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.