EU in Italija, dve plati iste medalje

Neofašizem je danes staro ime za novi desni populizem, Italija se z njim vrača na evropsko prizorišče

Italija, tretja največja članica evroskupine, tiči v globoki politični in ekonomski krizi. Sedanja italijanska vlada pri načrtovanju in izvajanju proračuna za leto 2019 ne želi upoštevati pravil in usmeritev EU. Politični trk italijanske populistične desnice in neoliberalne bruseljske tehnokracije je neizbežen. Italija nastavlja EU svoje izkrivljeno ogledalo, njene gospodarske težave usodno krojijo politično prihodnost unije. Italija je prevelika za ekonomsko rešitev, toda politično dovolj močna za oblikovanje alternative. Neofašizem je danes staro ime za novi desni populizem, Italija se z njim vrača na evropsko prizorišče. Želi voditi v marsičem upravičen upor evropskega juga proti polkolonialnemu središču neoliberalne EU. Ponuja hkrati bizarno in cinično alternativo kot glasnik avtoritarnega kapitalizma in nove postmoderne suverenosti.

Težavam EU tudi na tej točki ni videti konca. Italijanske volitve 4. marca 2018 so pometle s proevropskimi strankami. Populistično Gibanje petih zvezd in nacionalistična Liga sta zmagali s protievropsko agendo. Bruselj in migranti so temeljni zunanji krivci za klavrno gospodarsko podobo države. Italija je druga najbolj zadolžena država evroobmočja, takoj za Grčijo. Njen javni dolg znaša 2500 milijard evrov, 132 odstotkov BDP, gospodarska rast je zadnjih deset let podpovprečna, BDP je na nižji ravni kot leta 2005. Že desetletja je ranljiva, zadolžena, nestabilna država. Zato je keynesijanski obrat nove vlade razvojno logičen, toda povsem sprt z ekonomsko logiko EU.

Zgodba je preprosta. Italijanski proračunski predlog za leto 2019 predvideva za EU nesprejemljivo visok primanjkljaj (2,4 odstotka). Contejeva vlada se je zanj odločila iz dveh razlogov. Navznoter z ekspanzivno fiskalno politiko lahko pospeši domače povpraševanje in gospodarsko rast, navzven z njim gradi upor proti bruseljski neoliberalni politiki in ECB. Zapovedana varčevalna politika in močan evro sta osrednja krivca za italijansko gospodarsko stagnacijo po letu 2008. Contejeva vlada zahteva evropski ekonomski zasuk, ki pa ga EK in ECB ne moreta zagotoviti. Zato se je odločila za lastno pot politično izsiljenih gospodarskih ukrepov. Toda z vsakim oddaljevanjem od evropske proračunske agende državo takoj razglasijo za tvegano, obrestne mere in stroški zadolževanja se povečajo in to je nova stvarnost Italije konec leta 2018. Toda država je preprosto prevelika in prezadolžena, da bi jo lahko rešili, EU pa politično ne bi prenesla njenega zloma. Italijanska dolžniška kriza je brez dvoma tempirana bomba, ki se ne sme sprožiti.

EK lahko potrdi ali zavrne italijanski proračun. Če stori prvo, bo sama pokopala začeto fiskalno unijo. Če ga zavrne, kar se še ni zgodilo, mora določiti in izpeljati ukrepe in teh možnosti ni veliko. Italija je neto plačnica v evropski proračun, hkrati velja za politično jedro EU. Tej je bila najbolj naklonjena leta 1991 (79 odstotkov), leta 2017 jo je podpirala zgolj tretjina državljanov. Še več, Italija postaja koordinator populističnega gibanja za drugačno EU na evropskih parlamentarnih volitvah leta 2019. S proračunskim uporom stopnjuje ekonomski pritisk na Bruselj in širi politični prostor upora za drugačno EU, če sploh. Italijani so do EU podobno skeptični kot Britanci, toda hkrati podpirajo EU kot enotni trg in politični prostor, so na sedmem mestu glede podpore širjenju in poglabljanju »unij«. Nekakšna renesančna racionalna iracionalnost italijanskega duha.

Italijanski ekonomski vihar potemtakem politično ni enoznačen. Gospodarski minister Tria je prepričan, da državni proračun ni bruseljski Neron, da Italija ni podobna Grčiji. Načrtovani letni vladni strošek gospodarskega oživljanja Italije je 90 milijard evrov na leto, slabih pet odstotkov BDP. Najdražja je davčna reforma (enotna dvojna davčna stopnja), sledijo socialna agenda, univerzalni temeljni dohodek (10 milijard) in minimalna pokojnina (780 evrov) ter podobno. Moodyjevi ratingi za Italijo so danes Baa2, ali kot je spomladi dejal evropski komisar Oettinger, trgi ji bodo sami dali potrebno lekcijo. EU lahko zgolj počaka, da stari zavezniki opravijo umazani posel. In nasprotno, Italija razume, kaj je narobe z EU, toda nima prave moči, da bi kaj spremenila. Njeno nacionalno oporišče je ekonomsko šibko, skrajna desnica kot glasnik demokratičnih sprememb pa politično protislovna.

Italija in desni populizem iščeta tretjo pot, zase in za EU. Prvo pot, institucionalizirani povojni kompromis keynesijanske socialne države je nadomestila neoliberalistična alternativa. Toda utopija tržnega fundamentalizma je povzročila krizo, ki je zbrisala politični liberalizem. Vmes je Giddensova »tretja pot«, nekakšna nova socializacija kapitalizma, odpravila leve rešitve. Na tem brezpotju kot v tridesetih letih vstaja nekakšen »Sonderweg«, fašizacija družbe z liberalnim pedigrejem in socialnimi temelji. Fašizem ni preprosta deviacija kapitalizma in liberalne demokracije, temveč njuno udejanjenje. Za zdaj militarizacija družbe v razmerju narod proti sovražniku in klasični fašistični algoritem (vodja = domovina = dolžnost) nista povezana in tudi obsedeno iskanje novih vodij, nekakšnih krampastih Trumpov, na srečo ne uspeva. Toda povsod smo priča vzponu »prijaznega fašizma« (Gross), radikalizaciji družbe, vendar brez jasne alternative novega kolektivizma.

EU in Italija sta dve plati iste medalje. Italijanski proračun je preprosto ekonomska provokacija Mattea Salvinija, ki očitno vleče osrednje politične poteze. Italija je bila vedno nadarjena za politične obrate in je imela nos, da je vedela, kdaj jih izpeljati. Nastopa proti spornemu neoliberalizmu EU, toda hkrati je simptom njenih težav. EU mora rešiti težavo svoje politične ohromelosti in njene gospodarske stagnacije. Desni populizem postavlja prava ekonomska vprašanja, toda ponuja nevarne politične odgovore. Žal za evropsko levico velja nasprotna logika.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.