Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

9. 11. 2018  |  Mladina 45  |  Pamflet

Hujskanje s sovražnim govorom

Najnovejši sodni primeri

Potem ko so mediji tri leta pisali o zdravniku Ivanu Radanu kot množičnem morilcu in je tožilstvo zanj terjalo 20 let zapora, mu je sodnik Martin Jančar izrekel oprostilno sodbo. Brez dokazov in brez obdukcij se je po sodnikovi razsodbi tožilstvo oprlo na moralno spornost obdolženega. In zdaj čudo: sodnik to držo pojasni z romanom Alberta Camusa »Tujec« , v katerem sodišče obsodi obdolženca sklicujoč se na protagonistovo brezčutnost, ko ni jokal na materinem pogrebu. Camusev sodnik je sicer vzel v obzir še dodatni moralni corpus delicti - romaneskni junak je nespoštljivo prižgal cigareto med bedenjem ob materinem truplu.

Prvostopenjska sodba v zadevi Radan sicer prinaša dva nova momenta v polju prava in medijev. Najprej redek primer zelo nazorne in močno argumentirane sodbe, v kateri se sodnik ni vnaprej opredelil, ampak je tehtal moč in kredibilnost pričevanj, ekspertiz in faktov, ter se potem hladno odločil v prid družbenemu ožigosancu. Potem pa učinek javnega mnenja na splošni občutek o zločincih in kaznivih dejanjih. To se zadnje čase posebej kaže v lahkotnosti preganjanja sovražnega govora. Policija je pred dnevi začela postopek zoper poslanca Zmaga Jelinčiča zaradi izjave, da je treba idiote iz poslanske skupine Levice poslati v Venezuelo. Seveda je poniglavo državljane izganjati, čeravno so to oblastniki redno počeli s svojimi kritiki v času antike. Kar je bilo takrat vseeno bolj humano od smrtne obsodbe.

Toda v primeru Jelinčiča ne gre le za akt žalitve, ki bi bil samoumeven zaradi uporabe nedostojnih besed. Njegova izjava namreč ni padla z neba. Pred mesecem je poslanec Miha Kordiš v kritiki poslovnežev Iva Boscarola in Igorja Akrapoviča napovedal, da bodo njuno premoženje nacionalizirali in zraven pripel še Chavezovo besnenje nad podjetniki.

Imamo torej na eni strani sovražni govor Jelinčiča in na drugi decentni nastop Kordiša? Nikakor, grožnja z nacionalizacijo je akt nasilja, malo bolj vneti tožilec bi ga lahko opisal celo kot napad na ustavno ureditev. Skratka: sta oba primera stvar sodnega pregona? Nikakor, Kordiš je postregel z radikalnim levičarskim pogledom, medtem ko je Jelinčič na zadevo le odgovoril, resda v še bolj zajedljivem in bolečem humorju. Toda, to je pač polje svobode, kjer se vse mogoče ideje spopadajo med seboj. Tovrstni sovražni govor je kljub vsemu sol demokracije.

A zahteve po sankcioniranju sovražnega govora je pred časom izrekel nekdanji predsednik Milan Kučan. Ne v pismu ali članku, marveč na govoru ob partizanski komemoraciji, kjer je pred spominom na od okupatorje pobite partizane dal prednost stanju duha v moderni Sloveniji. V lepi retorični figuri je izrekel, da sovražnim besedam sledijo sovražna dejanja. Enostavno in jasno: če bi se v državi radi izognili zločinom, je treba poprej pregnati sovražne besede. Mu lahko sploh oporekamo?

Kdo bi tu navedel pesnico Svetlano Makarovič, ki je rekla, da sovraži katoliško cerkev in da bi jo morali sovražiti. In bivšemu predsedniku očital molk, ker takrat ni zapazil sovražnih besed. Toda reč velja pogledati drugače. Sovraštvo poetese ni v nekaj letih povzročilo nobenega fizičnega napada na cerkvene dostojanstvenike. Torej Kučanova enačba o sovražnih besedah, ki sprožijo sovražna dejanja, ni absolutna.

Še več, v demokraciji imajo ljudje pravico do čustev: lahko ljubijo, lahko pa tudi sovražijo. Čustva niso prepovedana in sam akt sovraštva še ni kaznivo dejanje. Sicer pa še nismo brali, da so nekoga zaprli, ker je nekje rekel, da sovraži predsednika države ali mestnega župana. Pač, v času Titove vladavine nismo nikoli zasledili, da bi kdo za medije izrekel: sovražim Tita! Takrat je pravosodje to razumelo kot pripravo atentata oz. napad na lik predsednika in ustavno ureditev Jugoslavije.

Sicer pa psihologi opisujejo številne družine, kjer se člani med seboj leta sovražijo, se duševno maltretirajo, a se med seboj ne pretepajo ali pobijajo. Od države torej ne gre pričakovati, da bo izganjala sovraštvo. Omejevati in prepovedovati mora le sovraštvo, ko preide v nasilje. Ko bi merili, koliko je sovraštva v državi, bi kajpak zaznali veliko mero sovraštva do stranke SDS in njenega voditelja Janeza Janše. Potemtakem bi bilo za preganjati tudi to sovraštvo. Kdo bi tu protestiral, da gre le za odgovor sovraštva na sovraštvo SDS. Toda v takem primeru dobimo sprevrženo družbo, v kateri je dovoljeno sovraštvo do negativcev, prepovedano pa sovraštvo do pozitivcev. Torej svet dobrega in slabega sovraštva.

Je pa pred dnevi Vrhovno sodišče pod vodstvom Branka Masleše zavrnilo zahtevo obrambe Andreja Šiška, da zaprtega izpustijo iz preiskovalnega zapora. Možakarju, ki je vznemirjal javnost s podobami svojega postroja Štajerske varde, očitajo napad na ustavno ureditev. Tu za razliko od pronicljive sodbe sodnika Jančarja nismo zasledili močnega argumenta. Masleša se sklicuje, da je leta 2017 tedanjemu premierju Miru Cerarju, ml. grozil z napadom. Sveta preproščina! Smo v zadnjem letu Cerarjeve vladavine brali o poskusu Šiškovega atentata? Niti črke. In nekaj, kar se ni zgodilo, vzame Masleša za dokaz, da Šiško zopet pripravlja atentat, tokrat na Šarčevo vlado!??????? Kje pa je corpus delicti? Preiskovalci pri Šišku namreč niso našli orožja. Človeka brez orožja, ki poziva k zamenjavi oblasti, obtožujejo za najhujši napad – na ustavno ureditev.

Sodba, ki slepo sledi javnemu mnenju, ki je kontroverznega predsedniškega kandidata razglasilo za poslednji monstrum.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.