Prelomno leto

Ali je UTD temelj reforme socialne države ali njen potop?

Zadnje mesece so povsod v ospredju socialne novice, od višjih minimalnih plač do univerzalnega temeljnega dohodka (UTD). Leto 2018 postaja očitno prelomno. Ljudje pričakujejo prerazdelitev stroškov krize in zahtevajo koristi oživljanja gospodarstva, kajti čas se izteka. Na obzorju je že nova finančna kriza, računi stare pa še niso poravnani. V Sloveniji naj bi dvig minimalne plače ustvaril težko dojemljivo »deželo bogatih revežev«. Na Finskem in v kanadskem Ontariu so politiki zapečatili eksperiment z UTD-jem v imenu »osiromašenja bogatejših državljanov«. Socialna EU kot integracijski kvas ostaja mit, njeni politični protagonisti izgubljajo družbeni vpliv. Socialna država se mora spremeniti, da bi lažje preživela, toda kako, s čim in za koga.

Socialna Evropa že desetletja ohranja svojo privlačno podobo. Nihče se ne želi odpovedati priborjenim socialnim pravicam, številnim socialnim transferjem, zaščiti ranljivih skupin, kot so brezposelni, otroci, revne družine. Zagotavljanje minimalnih možnosti za preživetje in razvoj posameznika ne glede na njegov položaj sta tu del temeljnih človekovih pravic, pomoč tistim, ki jo resnično potrebujejo, pa nekaj samoumevnega. Toda reči vendarle niso tako preproste. EU se je s svojo širitvijo ekonomsko in socialno diferencirala, ekonomska integracija ni prinesla socialne kohezije, namesto razvojne konvergence imamo divergenco. Evropsko socialno državo je razgradil ekonomski liberalizem, konkurenčno pravo državne pomoči prepoveduje, trgi dela v članicah EU so najbolj heterogena in najmanj povezana celota. Evropski proračun je premajhen za kakršnokoli skupno socialno politiko. Vizija, da je mogoče doseči »več EU« z njeno socialno integracijo, je preprosto političnoekonomska mitologija.

Socialna država se je zapletla na treh ravneh. Na eni so se kopičile socialne pravice in vedno manj pregleden sistem socialnih transferjev, na drugi se povečuje neenakost delitve in širijo pasti revščine, na tretji je EU izgubila bitko z davki, postali so vir konkurenčnosti držav in ne prihodkov socialne države. Reforma socialne države zahteva poenostavitev sistema izdatkov in povečanje virov. Koncept UTD rešuje nekaj teh zagat, zato je postal v zadnjih letih za politike z leve in tudi desne tako privlačna alternativa, da so se začeli poigravati z njeno utopičnostjo. Koncept UTD predvideva, da vsak državljan na mesec dobiva dohodek za pokritje temeljnih življenjskih potreb, brez posebnih omejitev in pogojev, samodejno in osebno. Gre torej za socialno pravico slehernika, ki ponuja zaščito pred revščino, omogoča socialno kohezijo, spodbuja individualno svobodo in odgovornost. Uvedba UTD-ja poraja finančne in etične dileme. Če so finančni viri javni, potem gre za veliko prerazdelitev na ravni države, če prejemki niso uravnoteženi, lahko prizadenejo prav najrevnejše. Od tod zagate, kako UTD financirati na makro ravni in doseči sprejemljive mikroekonomske učinke. Ko seštejemo oboje, zgodba ni več niti enostavna niti tako želena. Ali je UTD torej temelj reforme socialne države ali njen potop?

Za zdaj je zgodovina ponudila dvoje rešitev, razmeroma drzne, toda propadle eksperimente in fiskalno krizo socialne države. Ekonomisti imajo tu tradicionalno torišče. Že Keynes v slovitem eseju Ekonomske perspektive naših vnukov (1930) zaneseno prerokuje, da bosta v stotih letih siromaštvo in pomanjkanje izkoreninjeni. Leta 1968 več kot 1200 ameriških ekonomistov, s Samuelsonom in Tobinom na čelu, predlaga uvedbo nekakšnega UTD-ja v ZDA. Friedman (1962) se poigrava z inteligentnim in bolj robustnim konceptom negativne dohodnine s podobno vsebino. Danes imamo vrsto novih rešitev, globalno gibanje za uvedbo UTD-ja in veliko lokalnih eksperimentov. Švicarji so uvedbo UTD-ja zavrnili z referendumom (2016), letos sta zaustavljena obetavna eksperimenta na Finskem in v Kanadi, toda želijo ga uvesti v kalifornijskem Stocktonu, na Škotskem, tudi v Italiji. Obstajajo stare lokalne zgodbe z negativnim davkom v ZDA, pa državna dividenda naftnega sklada na Aljaski, Iran je leta 2010 prvi na svetu uvedel UTD, z njim aktivno eksperimentira 28 držav na svetu. Toda vse te poizkuse poganjajo bolj politični kot ekonomski interesi, zato tudi nimajo trdne opore. Ne gre več za UTD, temveč imamo PTD, parcialne temeljne dohodke, tako po obsegu in času trajanja, po namenu in izboru uporabnikov. Vse spremembe so začasne, prehitre in preveč površne, da bi bile verodostojne. Vse skupaj postaja vedno slabša politična šala. Tako ni mogoče rešiti socialne države, najpomembnejše političnoekonomske institucije 20. stoletja.

Slovenija tiči v podobnih zagatah. Socialni sistem je zapleten in prenormiran, socialne neenakosti in pasti revščine pa se povečujejo. Reforma socialne države je politično želena, toda ekonomsko neizvedljiva ob sedanjih političnih nosilcih. Danes dobro petino proračuna namenjamo socialnim transferjem, okoli 80 evrov na prebivalca mesečno, UTD naj bi zastavili pri 300, minimalna plača naj bi znašala 700 evrov. V teh razmerjih tako potencialni UTD kot tudi negativen davek (sistem dohodninskih olajšav) nista realna rešitev. Primernejša je vmesna alternativa, enotni socialni račun, skupna točka vseh transferjev, pomoči in olajšav. Toda potrebujemo tudi reformo virov, skladov, ki polnijo socialni proračun.

Župan Stochtona, mesta, ki je bankrotiralo v zadnji finančni krizi, išče rešitev v UTD-ju. Gospod Tubbs je najmlajši temnopolti župan v ZDA, rad citira zadnjo knjigo M. L. Kinga, ml., (1967), da stojimo pred dilemo kaosa ali skupnosti. Slab kapitalizem izključuje ljudi, ki doživljajo stres zaradi plačila mesečnih položnic. UTD, 1000 dolarjev na mesec, naj bi zadostovalo zanj. Stres danes ni stvar občutij, temveč gotovine. Zdaj vsaj vemo, kaj je zdravilo dobrega kapitalizma.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.