Petja Grafenauer

23. 11. 2018  |  Mladina 47  |  Kultura  |  Dogodki

Artefakti

Andrej Štular kot arheolog vsakdanjega življenja

Na Štularjevi razstavi gre v prvi vrsti za recikliranje starih slik in tiskanih podob, pa tudi elektro materiala in številnih drugih predmetov.

Na Štularjevi razstavi gre v prvi vrsti za recikliranje starih slik in tiskanih podob, pa tudi elektro materiala in številnih drugih predmetov.
© DK

Kdor se je kdaj srečal z umetnikom Andrejem Štularjem, je v njegovih očeh gotovo opazil iskro nagajivca, ki najde svoj dom v umetnikovi obsežni ustvarjalni praksi. Štular ustvarja že od sredine osemdesetih let in se izraža v raznolikih medijih in na številnih ustvarjalnih področjih: v ilustraciji, kiparstvu, slikarstvu, lutkarstvu, fotografiji in filmu. Njegova značilna poetika se umetniški zvrsti prilagodi le toliko, da jo izrabi za svoj izrazni način, ta pa je temeljno povezan z uporabo najdenih, zavrženih in pogosto že precej razpadlih predmetov. Na razstavi, ki je le še do konca novembra odprta v Galeriji Alkatraz, gre v prvi vrsti za recikliranje starih slik in tiskanih podob, pa tudi elektromateriala in številnih drugih predmetov.

Štularja kulturoljubci verjetno najbolje poznate kot striparja in člana ljubljanskega kolektiva Strip Core, ki je tesno povezan z značilno estetiko DIY in izhodišča v subkulturi. Leta 2000 je Štular v tem okviru izdal prvi samostojni stripovski album Lustri, sledili so Kompost, Živa sem!, Bežimo, svet se podira! in Kronike ter seveda skorajda redne objave v reviji Stripburger.

Ob značilni rabi najdenih predmetov, ki jih umetnik uporabi za ustvarjanje kolažev in asemblažev, načinom izraza in dela subkultur je tretja značilnost, ki zaznamuje Štularjevo izraznost, naslon na zgodovino umetnosti. V galeriji eno za drugo beremo duhovite reminiscence na povojno kiparstvo z avtorji, kakršen je bil npr. slavni Alberto Giacometti. Štularjev Giacometti je ženska postava, prav tako sloka in vitka kot vzorniki, oblikovana pa je iz najdenega kosa bodeče žice in ob reminiscenci na zgodovino umetnosti se znajde še aktualna lokalna problematika ograj na mejah naše domovine. Na razstavi je tu še drugi velikan modernističnega kiparstva – Henry Moore: dve najdeni kamniti gmoti sta, postavljeni na podstavek, postali prepričljivi par. Razstavljene slike asociirajo na povojno slikarstvo informela z materijo, ki se zdi zažgana, odmrla in propadla, a ji Štular – povsem v nasprotju z informelom – pogosto kolažira ali dekolažira kak humorni realistični ali tipografski dodatek in jo spremeni v krajino ali pogled v vesolje.

Obsežna nabirka oglaševalskih plakatov je zlepljena v težko papirno gmoto formata 100 x 70, ki kar kliče, da bi odtrgali prvi, pa drugi in tretji plakat in pogledali, kaj je za njim. Hkrati delo namigne na slog novega realizma – ene od evropskih različic pop arta in morda predvsem na italijanskega umetnika Mimma Rotelle, ki je dekolaže iz plakatov ustvarjal v šestdesetih letih. In vse skupaj je pri Štularju dobro podloženo z duhom dadaizma, umetnik pa ima tudi izjemen občutek za formo, ki pa ga v celoti podreja osebni poetiki.

Seveda navezave, ki jih opazite ljubitelji zgodovine umetnosti, le zasladijo – z nekakšnim strokovnim humorjem – že tako prepričljivo razstavo artefaktov. Primeren naslov dobro povzame, kaj si ogledujemo: artefakt kot nekaj, kar je oblikoval človek kot predmet ali umetniško delo, posebej predmet arheološkega pomena. Štular se na razstavi igra arheologa vsakdanjega življenja, in kar predstavljamo si ga lahko, ko med brskanjem po raznih podstrešjih in kleteh zažari, ko najde ravno prav obrabljeno sliko, vtikač, kos žice ali kos tlakovca in v njih, podobno kot ko v opazovanju oblakov ali madežev na steni prepoznavamo razne znane oblike, prepozna podobo, ki jo bo predstavil gledalcu.

Matjaž Brulc je v spremnem besedilu zapisal, da Štularjeva dela izražajo »neumorno nabiralniško slo, s pomočjo katere se v avtorjevem ateljeju rojevajo množice vsakovrstnih likovnih kuriozitet, vizualnih aforizmov in nenavadnih objektov, ki jih je umetnik izmaknil dokončnemu propadu in jih rekontekstualiziral v novih narativnih koordinatah«. Iz besedila izvemo tudi, da dela povečini še niso bila razstavljena, postavitev v Galeriji Alkatraz, ki iz na pol razsute metelkovske galerije tudi po videzu postaja vse bolj profesionalna, a vendar z dušo zapisana kraju svojega izvora, pa je domiselna in prepričljiva ter dela podpira. Odlična kača slik, ki si po velikosti sledijo čez eno od stranskih sten in se zaključijo s sliko Konca, pa posebna osvetlitev serije »dragocenih« src iz raznolikih materialov, ki kar kličejo, da bi vanje zasadili svoje prste in potipali »iz česa za boga je pa tole narejeno«, je dodatna vrednost Artefaktov.

Razstava:
Artefakti
Kdo: Andrej Štular
Kje: Galerija Alkatraz, Ljubljana
Kdaj: do 30. novembra 2018

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.