Heni Erceg

Heni Erceg

21. 12. 2018  |  Mladina 51  |  Hrvaška

Prevara in zaščita

Politične elite bi se morale odločiti za korenit odmik od protibosanske politike Franja Tuđmana, zagovornika fašistične ideje o »humani preselitvi«

»Hrvaški narod v Bosni in Hercegovini je del hrvaške nacije, ki je ena sama in nedeljiva, ne glede na to, v kateri državi in v katerem delu sveta živijo njeni pripadniki.«

Da, za to poved bi najlaže rekli, da je le še eden izmed nacionalističnih kretenizmov hrvaške administracije, če ne bi bila ključna poved iz deklaracije o položaju Hrvatov v BiH, ki jo je pravkar sprejel sabor in je v resnici obsežen dokument o vmešavanju hrvaške politike v notranjo ureditev BiH, zasnovan na tipično hadezejevski revizionistični razlagi zgodovine odnosov med državama. Namen politične deklaracije seveda ni izboljšati položaja Hrvatov v Bosni, ki sestavljajo le 14 odstotkov tamkajšnjega prebivalstva, samo manjši del pa jih živi v Hercegovini oziroma v tistem delu Bosne, za katerega hrvaški nacionalisti tako ali tako trdijo, da je hrvaško ozemlje. Ne, deklaracija je nemudoma povzročila vnovično poslabšanje odnosov med sosednjima državama, porodil pa jo je izključno bes hrvaške desničarske vlade in skrajnežev v vladajoči stranki ob izvolitvi Željka Komšića za člana predsedstva BiH. Ta Hrvat je bil »po pomoti« izvoljen z glasovi Bošnjakov in je položaj »speljal« hrvaškemu favoritu, predsedniku tamkajšnje HDZ in zvestemu zagovorniku Tuđmanove zamisli o priključitvi dela Bosne Hrvaški. Mož je pred kratkim v Mostarju proslavljal 25. obletnico ustanovitve tako imenovane Herceg-Bosne, paradržave, utemeljene na zločinu, zaradi katerega so bili njeni voditelji na sodišču v Haagu obsojeni na milijon let zapora, hrvaški predsednik Tuđman pa razglašen za vodjo zločinskih dejavnosti, katerih namen je bil priključitev ozemlja Bosne Hrvaški. S tem je bila obsojena zločinska politika Franja Tuđmana v Bosni, njegovi privrženci pa so s pravkar sprejeto deklaracijo zgolj sporočili, da nimajo namena opustiti zamisli o razkosanju te države.

Hrvati imajo v tem dokumentu shizofreni status avtohtonega naroda v BiH in hkrati pripadnikov »nedeljive hrvaške nacije«. Pisci deklaracije niso pozabili niti na revizionistični povzetek zgodovine in so obdobje hrvaškega vojskovanja v Bosni opisali prav kakor v pravljici: »Leta 1992 so se hrvaške in bošnjaške oborožene sile bolj ali manj uspešno postavile po robu velikosrbski agresiji, nato pa so leta 1993 izbruhnili spopadi med Armado BiH in Hrvaškim obrambnim svetom.« Kakor da bi šlo za manjše praske, ne za dolgotrajno, krvavo vojno, v kateri so rušili mesta in podirali spomenike, odpirali taborišča za Bošnjake, prebivalce pa brez milosti deportirali. Deklaracija zato priča o popolni izrojenosti sedanjega hrvaškega političnega vrha in nesporno je skrajna politična predrznost, da se ta do najmanjših podrobnosti ukvarja s politično ureditvijo sosednje države in pri tem zavrača vsako omembo odgovornosti Hrvaške za uničenje Bosne. Še več, od uradnega Sarajeva se cinično zahtevata »skrb za pripadnike Hrvaškega obrambnega sveta« in »pomoč katoliški cerkvi«. Kakor da bi država, ki je razkosavala Bosno, zagovarjala preseljevanje prebivalstva in vzpostavljanje paradržave Herceg-Bosne, ki naj bi v prihodnosti postala del Hrvaške, lahko karkoli zahtevala. Ali lahko nenehno vmešavanje Hrvaške v suverenost BiH upraviči to, da isto počne tudi Republika srbska, fašistična tvorba na ozemlju Bosne? Kako pa bi se odzvali Hrvati, če bi na primer Srbija jutri sprejela deklaracijo o položaju srbskega naroda na Hrvaškem? Za katerega bi le težko trdili, da je boljši od položaja Hrvatov – pa tudi Bošnjakov – v BiH. Razglasili bi jo za vmešavanje v hrvaška notranja vprašanja.

Natančno tako so deklaracijo razumeli trije nekdanji predstavniki Evropske unije v BiH in evropske institucije opozorili na vmešavanje Hrvaške v notranje zadeve sosednje države, skupina bosanskih intelektualcev pa je napovedala sprejetje »protideklaracije«.

Ker je Hrvaška podpisnica daytonskega sporazuma, je dolžna spoštovati integriteto BiH in se nima pravice ukvarjati s spreminjanjem ustave in zakonov te države, niti ne bi smela sprejeti deklaracije, s katero odkrito posega v suverenost pravosodnih organov BiH. Pod krinko domnevne skrbi za Hrvate v Bosni hrvaška oblast zgolj nadaljuje usodno Tuđmanovo politiko iz devetdesetih let, politiko razkosavanja te sosednje države, pri čemer jo vodi izključno težnja nacionalistične HDZ, da bi se obdržala na oblasti. S tem namenom skuša na pleča celotnega hrvaškega naroda prevaliti odgovornost za hude vojne zločine te stranke in njenega vodje Franja Tuđmana. Za takšno HDZ so tudi Hrvati v Bosni samo eden od volilnih adutov, sprevrženi namen deklaracije pa je, da bi bosanski Hrvati namesto Sarajeva za svoje glavno mesto še naprej imeli Zagreb. Ozemlje Hercegovine je tako ali tako gojišče radikalne desnice ali pa zagotavlja novo domovanje kriminalcem in vojnim zločincem, ki se tja zatekajo pred hrvaškim pravosodjem.

No, oblast, ki je nasprotnica državljanske BiH, ne more, tudi če bi hotela, podpreti integracijskih procesov v tej državi in paternalizma in manipulacije zamenjati s pozivom bosanskim Hrvatom, naj sodelujejo pri razvijanju Bosne v večetnično demokratično državo. Za kaj takega bi bilo potrebno nemogoče, HDZ bi si morala priznati grehe – odgovornost za krvavo dezintegracijo Bosne –, politične elite pa bi se morale odločiti za korenit odmik od protibosanske politike Franja Tuđmana, zagovornika fašistične ideje o »humani preselitvi«, avtorja brezobzirne trditve, da je tako ali tako »vso Bosno mogoče stlačiti v kavno skodelico«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.