Janko Lorenci

Janko Lorenci

28. 12. 2018  |  Mladina 52  |  Kolumna

Sirene

Kričijo in molčijo

Ko se oglasijo, jih še gluhi slišijo. A v glavnem se ne zavedamo, kako prepreženi, prestreljeni smo s sirenami, tistimi napravami, ki vsake toliko zatulijo, nas vznemirijo ali spravijo v strah. Obstaja sistem javnega alarmiranja, s sirenami so opremljeni podjetja in vsakovrstne ustanove, po cestah kroži majhna vojska gasilskih, policijskih in reševalnih vozil, vsako s svojo sireno. Skratka, siren na pretek, Slovenija-Sirenija. Tako je tudi drugje po svetu.

Vsa ta alarmna mreža čaka, miruje, molči, nato pa se – nikoli ne veš, kdaj – nenadoma vključi in opozori na hudo prometno nesrečo, požar, poplavo, napad z letalom ali dronom, če imaš smolo, da živiš v posebej divjem delu sveta.

Sirene so intrigantne. Smo zaradi njih varnejši? Objektivno smo, subjektivno pa ne nujno: zavest o njihovem obstoju, ki ga vsake toliko potrdijo s svojim glasom, zavest, da se lahko vedno nekaj zgodi, sicer sirene ne bi bile potrebne, po svoje veča občutek ogroženosti. So potrebne in koristne, a zaradi negotovosti, ki jo utelešajo, tudi zlokobne. Vedno prekinejo neki mir, neko normalnost, tudi če je ta sama po sebi nenormalna, kot je na primer stanje vojne, ko sirene kljub vsemu ne zavijajo kar naprej. No, vojne pri nas hvalabogu ni, sirene v tem pogledu molčijo, vendar vemo, da lahko kadarkoli razglasijo kako drugo grožnjo.

Z glasbili si čaramo ugodje, s sirenami se strašimo; njihov glas je hote grd, nadležen, predirljiv, pač zato, da že sam po sebi zbudi nemir, adrenalin, nas spravi v beg, naredi pozorne. Strašljivemu zvoku samodejno sledi zavest, da se nekje nekomu dogaja nekaj grozečega, nevarnega, morda groznega. In takoj potem dodatek, ki splošno nevarnost prevede v konkretno: to zavijanje, to tuljenje je morda namenjeno meni ali komu, ki mi je blizu.

V vsakdanjem mestnem življenju najpogosteje slišimo gasilske, policijske in reševalne sirene. Če smo ravno za volanom, nam sporočajo, naj se jim umaknemo in damo prednost, ker drvijo k nekomu, ki je nekje v stiski. Velika večina se umakne, če se le more, kdor se ne, a bi se lahko, je ali gluh ali brezobziren. Vedno se najdejo taki. A kaj reči za množico voznikov, ki tako zabašejo zasilni vozni pas, da gasilci, reševalci, policaji obtičijo in ne morejo na pomoč pomoči potrebnim? To je pogost pojav. Gre za kolektivno lahkomiselnost, anarhičnost, egoizem, surovost?

Tudi te potujoče sirene nas vedno vsaj malo vznemirijo. Težko je reči, katero slišimo najmanj radi. Vse nam sicer kričijo, da lahko nekaj slabega zadene vse – njega, tebe, mene. A ker je verjetnost, da se za tabo podi policija ali da ti gori bajta, majhna, veš pa, da bo prej ali slej nekaj napadlo tvoje zdravje in da boš na koncu škripnil, te z največjo tesnobo praviloma navda alarm rešilca.

Včasih si, sit strašenja, hrupa in tudi siren, zaželiš, da bi živel kje, kjer jih sploh ni. Toda če si nekje, kjer ljudje so, siren pa ni, to po navadi pomeni, da si v neurejenem, kaotičnem, nevarnem delu sveta – kajti povsod v urejenem svetu, tudi v odmaknjenih getih bogatašev, je urejen tudi sistem alarmiranja. Civilizacija brez siren ne more. Kar pomeni, da nisi res varen nikjer. In tako so sirene svojevrsten zvočni izraz našega preplašeno varno-nevarnega življenja.

Mnogih siren, ki bi morale tuliti vsak dan, vsako noč, vsako uro, leto za letom, pa ni. Ni siren, ki bi zavijale zaradi norosti vojn, zaradi krivičnosti revščine, zaradi samomorilnosti uničevanja okolja. Za mnoge nevarnosti, ki nas ogrožajo bolj kot vse tisto, zaradi česar alarmni sistemi obstajajo in se občasno sprožajo, siren ni.

To namesto njih sicer počnejo nekateri posamezniki, skupine, institucije, mediji. A so bolj izjeme. Glavni politični, medijski, ekonomski tok tega ne počne. Raje proizvaja sirenske glasove, ki so glasovi olepševanja, zapeljevanja, zanorjevanja, minimiziranja, odvračanja pozornosti. Imamo, na primer, takega predsednika države, tako medijsko glavnino, take povsod razporejene propagandiste, ki ščebetajo, da alternative za to, kar je, ni. A imamo tudi imitatorje pravih siren, ljudi sirene, torej osebke, ki strašijo, grozijo, spuščajo grde zvoke in besede, ne zato, da bi nas opozorili na nevarnost, ampak zato, da bi ustvarili zmedo in paniko, tako prišli na vrh, potem pa nas še bolj privili. Nobene rešitve ne prinašajo, samo Endzeitstimmung pomagajo ustvarjati, tisto občutje zamolklega strahu, nemoči in bližajočega se sodnega dneva, ki se plazi v podzavest in noče več ven.

Vse prave sirene praviloma delujejo post festum, ne preventivno. To je njihova absolutna hiba. Zatulijo, ko je nevarnost že akutna ali celo mimo. Ni siren, ki bi tulile, ko tečejo procesi, ki počasi kopičijo nevarnosti in približujejo trenutek, ko bo nevarnost izbruhnila ostro, konkretno, v skrajnih primerih nepopravljivo. Pravo vprašanje tega prelomnega časa, ki niha med demokracijo in diktaturami, med morilsko revščino in norimi bogastvi, med divjimi vzponi borz in dramatičnim upadanjem živalskih in rastlinskih vrst, se glasi: Kako izumiti take sirene, ki bi se oglašale zaradi pogubnih procesov? Ali bolj stvarno: Kako doseči, da bi postali dovolj glasni in dovolj vplivni tisti, ki te procese že jemljejo resno in bi jih ustavili?

A ker tega ne dosežemo in ker siren za civilizacijski preplah ni, neomajno, čeprav že tesnobno, korakamo naprej po ulici, ki je na koncu zaprta, slepa. Slepci v slepi ulici. Zato bomo slišali vedno več običajnih, vsakdanjih siren. In živeli v upanju, da ne bodo nekoč zatulile vse hkrati in ne bodo več umolknile.

Srečno, tiho 2019.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.