Nerešena dilema

Bitke za politične koristi evra so globalne, izgube pa so vedno lokalne

Zadnji dan lanskega leta so evropski voditelji spet izrekli poslanice ob dvajsetletnici evra, Draghi je sredi decembra to opravil v slavnostnem nagovoru na Univerzi svete Ane v Pisi. Skupna evropska valuta si vedno znova zasluži potrebno pozornost. Njena kratka življenjska pot postaja osrednje evropsko politično lepilo in hkrati ekonomska usoda preživetja EU. Evro je postal simbolni zastavek EU tudi v okviru novih evropskih izzivov, kot so ekonomski nacionalizem, politični populizem in nova recesija. Na njem so vsi zgodovinski odtisi evropske integracije. Zato je bolj kot slavljenje uspešnosti evra pomembna trezna presoja, od evroromantike do evrokritičnosti. In to je bilo tudi osrednje Draghijevo sporočilo.

Evro je postal uradna valuta EU kot knjižni denar 1. januarja 1999, kot dejansko menjalno in plačilno sredstvo prebivalstva v enajstih članicah pa tri leta kasneje, danes skupno valuto uporablja 19 držav, 340 milijonov prebivalcev. V teh dvajsetih letih je evro preživel dve povsem različni obdobji, kot opozarja Draghi. Prvo zaznamuje dobrobit tridesetletnega globalnega finančnega cikla, drugega velika finančna in ekonomska kriza. Prvo desetletje je z dobrimi rezultati prikrilo njegove sistemske pomanjkljivosti, drugo ga je z ekonomsko in dolžniško krizo domala pokopalo. Uvedba evra je bila logičen korak razvoja enotnega trga. Slovita trilema Tommasa Padoa-Shioppe, da evropske države na odprtem enotnem trgu ne morejo hkrati imeti kapitalske mobilnosti, neodvisne monetarne politike in fiksnih tečajev, se je lahko iztekla samo v oblikovanju evra, ECB in EMU.

Ideja in praksa monetarne unije sta vnesli v EU kulturo stabilnosti, pa tudi novih pričakovanj glede transferja tveganj in neenakih možnosti razvoja. Evro je v teh dvajsetih letih bolj koristil razvitim kot nerazvitim državam, bolj centru kot periferiji. Hkrati pa je evro danes med državljani EU na vrhu priljubljenosti, domala trije od štirih so prepričani, da je dobra valuta, koristna za njihove države. Zanimivo, evro je začel svojo pot pri menjalnem tečaju 1,17 USD in ga po dvajsetih letih končuje pri istem razmerju. Evro je torej glede svoje monetarne stabilnosti, poenotenja evropskega trga in edine globalne politične suverenosti EU nesporno zgodba o uspehu.

Draghi je v Pisi opozoril, da so za preživetje evra ključna tri področja: poglobitev bančne unije, dejanska integracija bančnih in finančnih trgov ter večja fiskalna moč delitve tveganj. Monetarna politika je nosila osrednje breme spoprijema s krizo, glavna nevarnost evra pa je bila dolžniška kriza. Centralne banke so nekdaj ustanavljali zaradi stabilizacije finančnega sistema in bank. Zadnja desetletja je bila v ospredju skrb za stabilnost cen in politično neodvisnost, saj je prevladala vera v racionalnost, samodejno usklajevanje prostih finančnih trgov. Spregledali so, da so trgi inherentno nestabilni, da zahtevajo regulacijo, vlogo centralne banke kot zadnjega posojilodajalca, fiskalne transferje držav …

ECB, evro in EMU so se rojevali v obdobju pozitivnih gospodarskih trendov in finančnih balonov. Kriza 2008 je prinesla kruto streznitev. Primarna vloga ECB postaja skrb za finančno stabilnost, stabilnost cen in gospodarstva je dejansko odvisna od nje. Zato je ključno, da ECB lahko posreduje kot zadnja posojilodajalka glede državnih obveznic, vzpostavitve finančnih tokov in obvladovanja tveganj. ECB je potrebovala domala tri leta, da je skupaj s svojim nemškim političnim botrom, Bundesbank, razumela nov položaj, začela odkupe obveznic (OMT) in program široke monetizacije finančnega sektorja (QE). Politična neodvisnost ECB je v krizi postala anahronizem. ECB deluje peto leto kot osrednji politični subjekt, finančna likvidnost EMU postaja sredstvo politične legitimnosti EU.

Dilema ostaja nerešena. Ena centralna banka in enotna monetarna politika, toda 19 različnih fiskalnih držav s svojimi politikami in ekonomskimi cikli. Usodna kriza je prinesla nekatere rešitve, trdnejšo bančno unijo, večjo koordinacijo monetarne in fiskalne politike, danes ima EU namesto proračuna svoj reševalni sklad, ECB lahko tudi neposredno intervenira v slabih bankah (sedanji krizni menedžment v skupini Banca Carige iz Genove). Temeljno vprašanje, kako in s čim nevtralizirati finančna tveganja držav, ostaja odprto. Skupna valuta je javno dobro evroskupine v EU, moralni hazard ECB je pod zaščito »avtonomnih« interesov članic. Če države računajo na monetarno pomoč, bodo ravnale fiskalno manj odgovorno, in to je temeljni argument Nemčije v razmerju do Francije in Italije. Toda kavelj je drugod. Draghi ima moč intervencije, Juncker v Bruslju je nima, ECB lahko postavlja boleče monetarne pogoje, EK nima možnosti fiskalnega intervencionizma. ECB danes nima pravega in kredibilnega sogovornika na ravni unije.

Temeljno spoznanje po dvajsetih letih obstoja evra je frustrirajoče. Ločevanje monetarne in fiskalne politike ni niti ekonomsko niti politično vzdržno. Za zdaj vse rešitve temeljijo na iskanju skupnih ekonomskih pravil, toda temeljni problem ostaja politično vprašanje suverenosti, problem centralizacije na poti različnih unij (denarne, bančne, finančne, fiskalne …). Države želijo ohraniti fiskalno in razvojno suverenost, ekonomsko konvergenco vidijo zunaj politične integracije, ki jo predpostavljata ECB in evro. Od tod vrnitev ekonomskega nacionalizma in političnega populizma, ki se vedno bolj postavlja po robu Bruslju in Frankfurtu.

V teh dneh smo dobili novega guvernerja BS, ki bo moral najti odgovore na zgornje dileme v Ljubljani in ne drugod. Ključno vprašanje je problem zaupanja od spodaj navzgor in tega očitno naši bankirji ne razumejo. Izbris komitentov v sanaciji bank ostaja domač madež neodgovornega ravnanja. Bitke za politične koristi evra so globalne, izgube pa so vedno lokalne.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.