Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

18. 1. 2019  |  Mladina 3  |  Dva leva

Katedrala duha

(spočetje, rojstvo in obnavljanje v štirih slikah)

»Začelo se je že takrat, ko so svoje politične nasprotnike oklicali za izdajalce v isti sapi ko so leta 1941 skupaj z okupatorskimi nacisti v Trbovljah praznovali 1. maj. Ko je Kučan leta 1994 pripravljal mini državni udar (Depala vas), je v Novi Gorici izjavil, da njegovi nasprotniki verjamejo, kako so za premagovanje notranjega sovražnika dovoljena vsa sredstva. Pred volitvami leta 2011 je Zoran Janković kot papagaj ponavljal, kako ne bo sodeloval z Janšo, ker da ta eno govori in drugo dela (težko si je zamisliti kako osebo, ki bi temu opisu bolj ustrezala kot Janković sam). Do absurda pa je ta »taktika obrata« samooklicanih elit prišla spomladi in poleti 2018, ko so predstavniki levičarskih strank papagajsko ponavljali, da iz koalicijske kombinatorike že vnaprej izključujejo Janšo, ker da je ta – izključevalen.«
— JJ o tem, kako in kdaj se je vse skupaj začelo

»Načelnik celjskega urada kriminalistične policije Robert Mravljak pa je povedal, da je za več požigov na gospodarskih poslopjih v zadnjem mesecu, v katerih je nastalo za več kot 14 milijonov tolarjev gmotne škode, osumljen 24-letni gasilec V. G., ki naj bi požar zanetil, potem pa sodeloval ob njegovem gašenju.«
— (STA , 18. 12. 2000)

»Nekateri kolegi, ki imajo za sabo že daljšo kilometrino, najbrž niso pripravljeni nastopati na javnih zborovanjih ali lepiti plakatov.«
— Dimitrij Rupel o pravični delitvi vlog pri gradnji nove katedrale (Večer, 10. 1. 2019)

Pa se je že zdelo, da bo le šel na zasluženi dopust. Da si bo vzel čas. Zajel sapo. Premislil, zakaj je vselej obsojen na poraz. Zakaj vselej s seboj potegne v tolmun celotno desnico. Tudi takrat, ko je do zadnjega trenutka favorit. Vendar ni iskal odgovora v svojih napakah, ampak v globalni in jedrni zaroti. Vse se je začelo s komunisti, pravi. Kar je pravzaprav res. Kamorkoli pogledaš, kamorkoli se umakneš, jih zagledaš, prepoznaš, skorajda zavohaš. Človek se počuti kot naslovni junak Carmelo Mimi Mardocheo v filmu Mimi kovinar (Mimì metallurgico ferito nell’onore) Line Wertmüller iz leta 1972. Mimi, mlad mož iz okolice sicilijanske Catanie, se na volitvah zaplete, ker računa, da je glasovanje tajno. Namesto lokalnega mafijca voli komuniste. Zato mora pobegniti na sever, v Torino, kjer naj bi daleč od mafije začel novo življenje. Tam se zaposli, včlani v sindikat. A počasi začne ugotavljati, da so pravzaprav kremplji te iste mafije, pred katero beži, povsod. Vsi, ki imajo socialno in strukturno moč, imajo na licu značilno črno bradavico, kakršna je zaznamovala mafijce na njegovem jugu. Nazadnje pristane spet tam, kjer je začel. Na jugu. In opravlja drobne naloge. Za mafijo. Kamorkoli se obrneš, mafija. In kamorkoli se obrneš v Sloveniji, partija, partijci. Še najbolj zgoščeno v organizacijah novih demokratov.

Pred dnevi so razumniki iz Zbora za republiko odprli novo sezono. Katedrala svobode so jo poimenovali. Ponesrečeno. Kar nekam preveč spominja na razvpito Katedralo duha. Kajpak, na oznako, ki jo je za HTV sicer lansiral nekdanji hrvaški režimski sopotnik, avtor partizanskih klasik (denimo U gori raste zelen bor) Antun Vrdoljak, ki je po letu 1990 postal nekakšen Tuđmanov izvršitelj kulturne čistke in prenove Hrvaške in zlasti televizije. Kasneje je oznaka med neodvisnimi intelektualci in kulturniki delovala izrazito negativno; kot tako rekoč psovka.

Ko so pred dnevi razumniki urbi et orbi oznanili, da je pred durmi nova sezona Zbora, sem se krepko nasmejal. Najprej zaradi ponesrečenega imena, še bolj pa, ko sem videl, kako so Katedralo svobode splavili na ustanovni seji, ki je bila zaprta za javnost! A vendarle so imeli toliko potrebe po razkazovanju, da so prednjo vrsto razumnikov pokazali in razkrili. Kakšna koncentracija bivših partijcev! Takoj bi lahko konstituirali partijsko celilo. Osnovno organizacijo. Med vodilnimi v Katedrali jih je nekaj, ki so v preteklosti že opravljali funkcije sekretarjev OO ZKS. Lahko bi imeli tudi sekcijo za SLO in TO (mlajši bralci naj se pri starših pozanimajo, kaj je to). Vodil bi jo lahko moj nekdanji profesor istoimenskega predmeta na FF ter dolgoletni načelnik varnostne službe zaščitne brigade partijsko-političnega vodstva RS. ...

Kakorkoli, to so pretežno ljudje, ki so v nekem trenutku odšli (ali v najboljšem primeru bili izključeni) iz partije, a partija nikoli ni zares odšla iz njih. Partijnost, konspirativnost, frakcionaštvo so dominantne značilnosti njihovega delovanja. Partija je njihova usoda.

In motivi? Niso popolnoma jasni. Celo njim ne. Jambrek pravi, da Katedrala svobode nikakor ni bodoča politična stranka, da nima eksplicitnih politični ambicij, kar z drugimi besedami pomeni, da Janši sporoča, da mu ne streže po življenju, Rupel pa motiv postavlja v drug okvir: »Ustanovili naj bi nekakšen think tank, organizacijo za premišljevanje o politiki in za podajanje pobud v politiki. Morali pa bomo odgovoriti tudi na vprašanje, ali Slovenija prenese še eno stranko oziroma ali je še ena potrebna.« Ruplovo retorično vprašanje implicira odgovor.

A ključna ni razumniška katedrala, ampak Janševa presoja. Kako Janša vidi in razume drugo sezono Zbora za republiko. In kako v njej vidi sebe. Sodeč po zadnjih esejističnih zapisih, ki krepko presegajo obseg twitterske korespondence, se je zapletel do konca. Prvič je denimo, nehote, vendar pravilno reinterpretiral svojo prej stokrat izrečeno laž o Kučanovih grožnjah z diskreditacijami in kasnejšimi likvidacijami, vendar spodrsljaj uravnotežil z novo obtožbo, da mini državnega udara pri Depali vasi ni pripravil on sam, ampak kar Kučan (!?).

Janšev esej v štirih slikah je poklon lovcu. Lovcu na sebe samega.

Klinično dokaj zapleteno stanje. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.