Davoški človek

Migracije in poulični upori sta dve plati globalizacijskih frustracij

Švicarski Davos in Svetovni gospodarski forum (WEF) sta letos kot osrednjo temo postavila globalizacijo, globalno preureditev sveta. Globalizacija je tudi v Davosu postala osrednji problem in ne več desetletja opevana rešitev. Ekonomska negotovost in politična razcepljenost zahtevata transformacijo prevladujoče davoške ideologije. Svetovni red, postavljen na skupnih vrednotah zahodnega sveta in tržni ideologiji kapitala, se vsako leto bolj lomi in vse manj je možnih izhodov. Četrta digitalna industrijska revolucija zamenjuje stare institucionalne vezi z bolj mrežno povezanostjo. Stara globalizacija postaja grožnja, novo globalizacijo 4.0. bo treba šele domisliti. Letošnja tema zveni kot rekviem, zadnje postajališče »davoškega človeka«.

Svetovni gospodarski forum deluje kot dobro naoljen nemški stroj. Ekipa profesorja Klausa Schwaba je v dobrih štirih desetletjih zgradila impresiven intelektualni imperij javno-zasebnega partnerstva, ki šteje nad tisoč partnerjev. Sistem globalnega dialoga usmerja 14 sistemskih iniciativ, ki pokrivajo domala vse pore delovanja sodobnih družbenih sistemov in globalnih problemov. Globalizacijo delovanja ima zapisano v intelektualnih genih in razvejeni organizaciji, hkrati pa je referenčni okvir in življenjski prostor davoških obiskovalcev. Toda po letu 2008 je ekonomska globalizacija postala politični sod smodnika. In WEF bi rad s svojim dialogom preprečil njegovo eksplozijo.

Zadnje Bertelsmannovo Globalizacijsko poročilo (2018) preprosto dokazuje, da so zmagovalci globalizacije najbolj povezljive in razvite države. Indeks globalizacije, ki so ga razvili v okviru švicarske ETH, meri tehnološko proizvodno, tržno finančno, socialno politično povezljivost in vključenost v globalni svet, zato so v ospredju manjše države in odprta gospodarstva. Na vrhu sta Nizozemska in Irska, tam proti dnu najdemo Indijo in Kitajsko. Švicarskemu državljanu globalizacija v povprečju prinaša na leto 1910 evrov, na Kitajskem 80, v Indiji zgolj 20. Globalizacija lahko prinaša koristi državam, toda ne za vse ljudi enako. Oxfamovo poročilo tudi letos razkriva osupljive primerjave, da zgolj 26 najbogatejših premore toliko kot 3,8 milijarde revnejših. Toda udarnejša je Milanovićeva analiza v okviru Svetovne banke. Dohodkovna neenakost med državami se je po letu 1990 zmanjševala, povečevala pa znotraj razvitih držav. Največji poraženci globalizacije so dejansko nižji in srednji sloji v razvitih državah svetovnega centra, v ZDA, EU in na Japonskem. Tu so v imenu konkurenčnosti držav desetletja zniževali plače in davke, selili proizvodnjo v tretji svet, financirali liberalizacijo svetovne trgovine in globalni kapitalizem. Neenakost je najusodnejša posledica delovanja globalnega kapitalizma.

Nova internacionala ekonomskega in političnega nacionalizma, kot upor proti globalizaciji, izhaja od tod. Združuje nemogoče, Trumpa in brexit, desne populiste in levičarske upornike, preplet patriotizma, rasizma in fašizma. To je svet čudne paradoksalnosti. Trump zavrača globalizacijo, Ši jo zagovarja, ZDA so desetletja stavile nanjo, komunistična Kitajska je bila domala učbeniški primer njene negacije. Toda reči so se obrnile. Globalizacija je bila vedno politični projekt in ne samodejna logika tržnih sil. Mit njene uspešnosti je vprašljiv. Svetovna gospodarska rast je bila večja v obdobju meddržavne svetovne ureditve (1945–1980) kot pa načrtovane tržne globalizacije (1980–2015). Razviti kapitalistični center jo je uporabljal kot orodje svoje dominacije, dokler mu je koristila, danes jo zavrača, ker ni več v interesu kapitala. Preprosto, kapital se je ekonomsko globaliziral, politično pa so transnacionalne institucije (MDS, SB, STO, EU …) dejansko ostale glasnice nacionalnih držav, z ZDA na čelu. Kapital in trgi so se dejansko ekonomsko globalizirali, države in mednarodne politične institucije pa ne. Svet meddržavne regulacije je postal ovira, toda namesto nove globalne družbene pogodbe smo dobili vrnitev k nacionalni državi. Kapital vidi boljšo zaščito svojih interesov v okviru nacionalnih držav in politik kot pa znotraj večdimenzionalnega novega sveta. Doživeli smo torej politično vrnitev k državi kot novo pot k digitalni industrializaciji 4.0.

Zgodba je torej presenetljiva. Poslovni modeli korporacij globalno agendo zamenjujejo z lokalno, verige vrednosti so globalne in lokalne hkrati. Globalizirala sta se povpraševanje in potrošnja, lokalizirata se spet ponudba in proizvodnja. Globalizacija je hkrati fragmentarna in integralna, stavi na socialne in finančne mehanizme, ni več ključen kapital, temveč delovna sila, države vse bolj podpirajo nacionalne poslovne mreže. Toda robustnost njene sedanje ekonomske povezanosti lahko ogrozi politični kaos, ki se stopnjuje in povečuje. Letošnji WEF v Davosu ponuja kot rešitev globalni dialog o prerazdelitvi politične moči in zmanjševanju ekonomske neenakosti. Očitno kozmetične spremembe ne delujejo več, gre za nov premislek trikotnika trg-država-družba. Konkurenčnost držav je politična zmota, če ekonomska integracija vodi do socialne dezintegracije, ekonomska globalizacija stopnjuje politični kaos. Rešitev je drugačna globalizacija 4.0., ki temelji na večji družbeni odgovornosti in globalni pravičnosti.

Zgodba je preprosta. Če revne države ne bodo obogatele, bodo ljudje od tam prihajali v bogate, če srednji sloji v centru kapitalizma ne dobijo višjih plač in socialne varnosti javnih dobrin, bodo ljudje na ulici netili revolucije. Migracije in poulični upori sta dve plati globalizacijskih frustracij. Rešitev pa je v redistribuciji bogastva in spremembi svetovnega kapitalizma. Globalizacija brez redistribucije vodi v barbarstvo. Davoški človek očitno dobiva podobo Rose Luxemburg ali pa ga ne bo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.