Himna

Heni Erceg

1. 2. 2019  |  Mladina 5  |  Hrvaška

Bilo je enkrat leta 1990, poročala sem z zborovanja HDZ v nekem mestecu, sicer znanem po tem, da je med drugo svetovno vojno padlo veliko njegovih meščanov, ki so na poziv komunistične partije »zašli« v partizane. Tedaj, nekaj desetletij po vojni, sem tamkajšnje prebivalce opazovala, kako žarečih lic in brez izjeme z roko na srcu nevešče zategujejo himno nove hrvaške države. Besedilo jim je delalo precejšnje preglavice, saj so bili leta in leta vajeni po ukazu neke druge partije grmeti jugoslovansko himno Hej, Slovani. Stala sem, naslonjena na neki zidek, in z zanimanjem opazovala preobrazbo ljudi – vojna na Hrvaškem se takrat sploh še ni začela – v zagrizene nacionaliste, ki so se čez noč zavedeli svoje večdesetletne zablode glede Jugoslavije in »tisočletne težnje po samostojni Hrvaški«.

Res je, nisem se vzravnala, nisem položila dlani na prsi in nisem odpirala ust na besedilo neznane pesmi, poleg tega sem prepričana, da ima vsak posameznik pravico sam izbrati, pri katerem nacionalnem obredu želi sodelovati, da je to temeljna človekova pravica. V glavnem, nekemu »kolegu«, takrat novinarju Slobodne Dalmacije, pozneje pa izredno vplivnemu desničarskemu udeležencu popolnega uničenja tega nekoč najboljšega dnevnika, se je zdelo moje ravnanje veleizdajalsko, zato me je prijavil televizijskim šefom, češ da med himno nisem vstala. Seveda so temu sledile kretenske sankcije, vse drugo pa je zgodovina. A ta se vendarle ponavlja. V veliko bolj prostaški in nevarnejši različici. Danes celo otroci, če že ob prvih taktih Lijepe naše ne skočijo na mlade nožice, občutijo posledice. In to fizične. Na Hrvaškem je mesto, ki se imenuje Vukovar, simbol medvojnega trpljenja, ki ga je doživljala država, mesto, kjer je nekoč živelo prav toliko Srbov kot Hrvatov, potem pa so ga divjaško porušili, Hrvate pregnali, pobijali … Vse to bi morala biti preteklost, mučni dogodki izpred 28 let. Vendar ni tako, tukaj je preteklost stalni detonator mednacionalnega sovraštva, čeprav danes v Vukovarju živi zanemarljivo število Srbov, njihove zakonske pravice pa se ne spoštujejo; da bi tam vpeljali dvojezične napise, ni nikakršne možnosti, osamljeni poskus se je pred leti končal tako, da so plošče z napisi v cirilici divjaško razbijali »ogorčeni« hrvaški veterani.

Prav tisti, ki so otroke vzgojili v sovraštvu do malih Srbov. Vukovar pa ima tudi svojega varuha virtualnih vrednot, kot je hrvaška himna, župana, pripravljenega na vse, celo na nevarne, gnusne poteze, da bi se zavarovala pesmica, katere petje tu velja za deviški, prvinski izraz domoljubja in vdanosti domovini. Zato je župan Vukovarja na posnetku s tekme, na katerem med igranjem himne na tamburice otroci hrvaške narodnosti stojijo, srbski pa sedijo, prepoznal dokaz veleizdaje. In je posnetek objavil! Kot da je stanje med himno z zakonom določena dolžnost. Je računal, da bo kmalu po tem enega od fantov s posnetka hudo pretepla skupina Hrvatov? Verjetno je, vendar mu ni bilo mar, prav kakor se tudi šefu njegove stranke, predsedniku hrvaške vlade, ni zdelo pomembno, da so mladega Srba pretepli zaradi odločitve, da odjebe hrvaško himno, do česar ima vso pravico. Zato je premier samo blago ukoril tovariša; to je največ, kar si sploh lahko dovoli, saj se zaveda, da je Vukovar osje gnezdo, mesto, ki je postalo nedotakljiv nacionalistični geto, katerega prvi mož izdaja otroke, sovraštvo do meščanov srbske narodnosti pa velja za nekaj popolnoma naravnega in zaželenega. Zato tam hrvaški in srbski otroci nimajo možnosti, da bi živeli normalno, kaj šele, da bi se družili drug z drugim.

No, župan Vukovarja, neposredno odgovoren za batine, ki jih je dobil mladi Srb, se je izmazal brez kazni. Policija ga ni poklicala na odgovornost zaradi nedopustne objave hujskaškega posnetka, stopil je pač v bran hrvaškim svetinjam, čeprav za ceno telesnih poškodb mladega človeka. Ravnala je čisto drugače kot pri tistem izdajalskem izmečku, ki si je drznil napasti največji kult, večji celo od himne in zastave. Žandarji so bliskovito – kot je to storil tudi vukovarski župan – izsledili ničvredneža, ki je na zagrebški spomenik Franju Tuđmanu narisal srp in kladivo. Prosim vas, srp in kladivo! Ta grozljiva simbola. Česa? Mednarodnega delavskega razreda? Ne, komunizma, kot je sklenila Država, zato so mediji objavili posnetek neznanega mladeniča in državljane pozvali, naj sporočijo, če ga prepoznajo.

Seveda so vedno budni ovaduhi, varuhi Očeta domovine in najljubšega fašista, mladeniča hitro prepoznali in prijavili, policija ga je aretirala in zaprla, kazensko ga preganjajo, groženj s smrtjo pa je deležen z vseh strani. Drug mlad človek se je v Zadru drznil odvratno sovražno sporočilo spremeniti v sporočilo ljubezni in je pri grafitu »Ubij Srba« na začetku dodal črki l in j ter izbrisal končni j, tako da se zdaj zapis glasi »Ljubi Srba«. Seveda so ga aretirali in bo kaznovan, lahko pa bi se, kot bi se v tej državi spodobilo, pridružil hordi tistih, ki nekaznovano rišejo simbole nekdanje nacistične države ali razstreljujejo spomeniško dediščino – zadnja leta so tako uspešno uničili tri tisoč antifašističnih spomenikov.

Srp in kladivo sta torej hudičeva simbola totalitarizma, zaradi katerih je »izdajalec« končal v priporu. Mladi nacist, sin pomembnega politika, idiot, ki je objavil fotografijo ustaša, ki v roki drži glavo četnika, in z njo Srbom voščil za božič, ni končal v priporu in za neverjetno sovražno dejanje ne bo kaznovan. Zakaj bi tudi bil, ko pa je sovraštvo tukaj sestavni del političnega in javnega življenja. Pravzaprav druga plat Lijepe naše. Države in himne.