Janko Lorenci

Janko Lorenci

7. 2. 2019  |  Mladina 6  |  Kolumna

Koliko mesa ali sploh nič mesa?

Meso je šibko

Pripadniki med zadnjo veliko vojno rojene generacije smo bili v zgodnji mladosti v veliki večini revni. Tudi zato je bilo meso na mizi kvečjemu vsako nedeljo. Kuhinje so takrat sladko dišale. V socializmu se je z njegovim počasnim, a zanesljivim napredkom frekvenca mesa na mizi večala, še zlasti, če si prilezel v srednji razred in do solidne plače. Dunajci, pečenke, ocvrte kure, pražena jetrca so počasi postali vsakdanjost, znamenje dobrega statusa in nesporna sestavina dobrega zdravja.

Za vegetarijance dolgo niti slišali nismo, za vegane še manj. Ko nam je ta redka pasma le prišla na uho, je bila predmet pomilovanja, norčevanja, čudenja – le kaj jim je. A počasi je postala manj izjemna, manj čudna, nezanimiva. Svojih – še vedno absolutno prevladujočih –prehranskih navad pa nismo opustili. Meso je šibko, še naprej hoče meso. A se njegova količina pri starejših in mlajših z drobnimi koraki vendarle vrača v čase zgodnejšega socializma. Pri prvih zlasti iz zdravstvenih razlogov, pri mlajših se po malem spreminja miselnost.

Ugledna zdravstvena revija Lancet je nedavno prav dramatično opozorila, da sedanji prehranski sistem ogroža našo civilizacijo. Ogroža jo po zdravstveni in ekološki plati. S hrano povezane bolezni povzročijo na leto okoli 11 milijonov smrti, pravi Lancetova komisija strokovnjakov, zaradi napačne prehrane imata težave dve milijardi ljudi, drugi dve milijardi sta pretežki ali debeli. Skoraj milijarda ljudi je kronično lačna. Nasprotja, povezana s prehranjevanjem, so prav osupljiva.

Še bolj kritičen je okoljski vidik. Globalni prehranski stroj je kriv za slabo tretjino izpustov toplogrednih plinov, polovico od tega jih povzroča živinoreja, se pravi pridelava mesa. Za okolje je neprimerno večje breme kot pridelava rastlinske hrane – daje nam samo slabo petino kalorij, porabi pa kar štiri petine obdelovalne zemlje. Skratka, hrana in ves orjaški pogon, ki jo spravlja na krožnike, je prvovrsten zdravstveni in ekološki problem, še večji zato, ker se bo svetovno prebivalstvo s sedanjih slabih osem milijard povečalo za še tri, štiri, pet milijard jedcev. To pomeni, da bo še več sekanja gozdov, uničevanja plodne zemlje z intenzivnim kmetijstvom, onesnaževanja vode itd.

Potegniti je treba zasilno zavoro, pravi Lancet in priporoča globalno dieto, pri kateri bi pod črto prepolovili uživanje mesa in podvojili delež rastlinske hrane. Povprečen zemljan naj bi na dan zaužil 14 gramov rdečega mesa, 28 gramov perutnine, delček jajca, 250 gramov mlečnih izdelkov, malo maščobe ali olja, zelo malo sladkorja, veliko žit in stročnic, zelenjave in oreščkov.

To se za mesojedce niti ne sliši strašno; nikakršen fanatičen preskok ni potreben, precejšen del prehranskih navad lahko ohranimo. Ni nujno postati vegetarijanec ali vegan.

Množično spremenjene prehranjevalne navade bi dobrodejno vplivale na obnašanje živilskega pogona in tudi politike. A tu sta dve visoki oviri. Prvič bo spreminjanje zaradi trdoživih prehranskih tradicij in odpora mogočnega živilskega pogona potekalo počasi. Drugič pa odgovornosti za drugačno prehranjevanje ni mogoče zvaliti samo na osebno raven. Vlogo mora odigrati tudi in predvsem država oziroma politika, saj ima moč, da usmerja kmetijstvo (bolj obdavči rdeče meso, subvencionira pridelavo zaželene rastlinske hrane itd.), in vpliva tudi na jedce. Država ne sme biti manj prosvetljena od svojega prebivalstva. Žal praviloma je, ker raje škili h kapitalu kot k državljanom.

Z mesom revnejša miza je, če govorimo o zdravljenju okolja, le delček nujnih sprememb, po svoje še najmanj stresnih, saj sta zanjo potrebni predvsem večja zmernost in uravnoteženost prehranjevanja. »Globalne diete« so enako nujne v prometu, turizmu itd. Čas neusmiljeno pritiska. Tistih 12 let, kolikor jih po prepričanju vrhovne podnebne avtoritete, IPCC, še ima svet, da prepreči podnebni zlom in si zagotovi civilizirano preživetje, se bo moralo zapičiti v možgane navadnih ljudi in politikov. Prehranjevanje je tako žgoč problem, pravi Lancet, da bi se morale države povezati podobno kot glede segrevanja ozračja. A to je velika težava: okoljske grožnje zadevajo celoto našega okolja (vodo, zemljo, zrak), svet pa je tako pogreznjen v razvojne in druge razlike, da je sporazumno globalno reševanje okolja strahovito težavno. Politika je okoljsko v glavnem zaostala tudi v Nemčiji, Franciji, Ameriki. Pri nas se to kaže med drugim tako, da vegetarijanstvo med vsemi strankami resno jemlje le Levica, minister Počivalšek okoljske aktiviste nekaznovano zmerja z ekoteroristi, Grims, druga ali tretja usteca SDS, pa lunatično zanika segrevanje ozračja.

Odločilni impulz bo zato moral priti od spodaj. Ta pritisk že obstaja, vendar je šibek in lokalno razpršen. Toda krepil se bo in povezoval. Čas dela za to – okolijski alarmi se vrstijo, ekotesnoba pa jim prepočasi, a vendarle sledi. Vegetarijanci, vegani in fleksitarijanci (občasni jedci mesa) se naglo množijo. Mesojedcem se ni treba sramovati, saj se je človek razvil kot vsejedec in v njem živijo vsakovrstni atavizmi. A zdaj je položaj tak, da se je treba – na voljo so različne stopnje poboljšanja – popraviti. Motivi za to so različni: zdravstveni (skrb zase), etični (sočutje z mučenimi in klanimi živalmi), okoljski (skrb za zdravje planeta), filozofski. Če se Lancetove diete držiš ali k temu vsaj težiš, delaš zase, za skupnost in za mater zemljo. To je za vse, tudi tiste, ki se šele imajo roditi, dobrodejna simbioza osebno utilitarnega in splošno koristnega.

Vegetarijancem in njihovim bratrancem pa stari zarukanci, kakršni smo (bili), dolgujemo tiho opravičilo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.