Goran Kompoš  |  foto: Miha Fras

7. 2. 2019  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Dogodki

Več kot klavirska vaja

Bojan Gorišek je v SNG Drama odigral drugi del klavirskih etud Philipa Glassa

Bojan Gorišek, eden najboljših svetovnih interpretov (klavirske) minimalistične glasbe

Bojan Gorišek, eden najboljših svetovnih interpretov (klavirske) minimalistične glasbe

Če bi v istem stavku prebral le imeni SNG Drama in Philip Glass, bi marsikdo verjetno najprej pomislil na to, da bodo v našem osrednjem gledališču uprizorili katero izmed predstav, ki so oživele ob glasbi enega najpomembnejših skladateljev v prejšnjem stoletju. Ker pa sta bili zraven zapisani še imeni Bojan Gorišek in Drama Akustika, dvoma o tem, da bo večer prejšnjo nedeljo rezerviran izključno za glasbene sladokusce, ni bilo. Porok za to je bila že Glassova glasba, morda še večji pa Goriškov sloves enega najboljših svetovnih interpretov (klavirske) minimalistične glasbe. Ja, Goriškov študiozni pristop k delom skladateljev, katerih glasbo izvaja, in Glassove klavirske študije Etudes for piano, Volume 2, sta se izkazala za popolno kombinacijo.

Vsaj za tiste, ki nas zanima celovita izkušnja (tovrstne) glasbe. Dobršen del bolj analitičnih poslušalcev ima do Glassove glasbe, predvsem iz njegovega novejšega obdobja, v katero sodita tudi obe poglavji Etudes for piano, namreč precej zadržkov. Radi mu očitajo, da je zato, da bi se prikupil širšemu občinstvu, zanemaril tisto radovednost, ki ga je gnala v začetkih njegove skladateljske kariere. Trdijo, da je njegova glasba postala preveč enostavna, prazna, celo banalna. Ampak hkrati spregledajo, da je ustvaril enega najizvirnejših glasbenih svetov. Tudi v obeh delih klavirskih etud, v katere je vključil tudi prepoznavne motive iz svojih drugih del. Prvega je napisal v začetku devetdesetih iz povsem pragmatičnih razlogov. Na eni strani si je z njimi razširil repertoar takratnih recitalov, na drugi pa se je z njihovim izvajanjem izpopolnjeval kot pianist. Ker se je nato ukvarjal predvsem s simfonijami in operami, je drugo poglavje etud dokončal šele v začetku tega desetletja, ko so ga, skupaj s prvim, začeli izvajati mnogi najuglednejši sodobni pianisti.

Med prvimi je bil tudi Gorišek, ki se je v svetu uveljavil z izvrstnimi izvedbami klavirskih del Erika Satieja in Georgea Crumba. Precejšnje pozornosti pa je bil deležen tudi z interpretacijami Glassovih skladb, s katerimi se je prvič spoprijel pred dvajsetimi leti. Doslej je posnel tri plošče z njegovo glasbo, tudi oba dela Etudes for piano. Podobno kot je Glass polariziral privržence sodobne klasične glasbe, je tudi Gorišek s svojimi izvedbami razdelil Glassove privržence. Eni njegove izvedbe prištevajo med najboljše, drugi pa mu očitajo preveč interpretativne svobode. Da si to rad vzame, je bilo sicer jasno tudi na nedeljskem koncertu, kar pa ne pomeni, da so zato trpeli atributi Glassove glasbe. Celo nasprotno. Zdi se, da s tem, ko (tudi po trenutnem navdihu) mojstrsko vzpostavlja ravnotežje med tehnično zahtevnostjo in razpoloženjsko izpovednostjo skladb, do skladatelja izkazuje le še večjo spoštljivost.

Glass sam te svobode izvajalcem eksplicitno ne prepoveduje niti ne zapoveduje. Zdi se mu preprosto nekaj povsem samoumevnega. In sodeč po bučnem aplavzu v polni dvorani Drame bi se z njim nedvomno strinjali tudi obiskovalci nedeljskega koncerta.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.