Janko Lorenci

Janko Lorenci

15. 2. 2019  |  Mladina 7  |  Kolumna

Ne razume

Cerar in Venezuela

Zunanji minister Cerar je vladi lahkotno predlagal, naj v imenu pravnosti, demokracije in odrešitve Venezuelcev takoj podpre samooklicanega venezuelskega predsednika Guaidója. A vlada se je raje odločila za čakanje.

Res je Venezuela zlasti po krivdi Chavezove in Madurove vladavine zavožena država, poldiktatura, iz katere bežijo množice ljudi. Zunanji diplomatski in politični pritisk bi bil glede na stisko venezuelskega prebivalstva deloma razumljiv, čeprav je v stiski tudi veliko drugih ljudstev po svetu, pa se zanje nihče ne zmeni. Toda ameriški pritisk na Venezuelo nikakor ni dobronameren, nasprotno. Trumpova vlada je uvedla proti njej gospodarske ukrepe in tako še povečala stisko prebivalstva, hkrati pa je načrtno pripravljala strmoglavljenje Madura in nastavitev Juana Guaidója, »našega človeka« v Caracasu. V bistvu provocira vojaški puč in tega niti ne skriva.

Ta njen poskus je prvi korak k preureditvi Južne Amerike po meri ZDA, saj naj bi Venezueli sledili še levičarski Kuba in Nikaragva. Tega ni zapisal kak obskuren portal, ampak Wall Street Journal. Pri Venezueli se kar vsiljujejo vzporednice z ameriškim lomastenjem po Bližnjem vzhodu, ki je regijo pahnilo v kaos, rodilo Islamsko državo, prineslo valove beguncev v Evropo. Trump ubija v Venezueli štiri muhe na mah: tolče po južnoameriških levičarjih, išče priročnega zunanjega sovražnika, da bi laže preživel domače težave, izriva rusko-kitajski vpliv in škili po ogromnih zalogah venezuelske nafte.

Zagrozil je celo z vojaškim posredovanjem. Toda ustanovna listina Združenih narodov dovoljuje vojaško ali gospodarsko silo proti neki državi le, če varnostni svet soglasno dovoli tako intervencijo, in sicer če vlada, tarča zunanjega posredovanja, lastnega prebivalstva ne varuje pred genocidom, vojnimi zločini, etničnim čiščenjem ali hudimi zločini proti človeštvu. Na te pogoje za intervencijo se ne sklicuje niti Juan Guaidó, ko se zavzema za ameriško posredovanje. Skratka, tudi mednarodnopravno je tak pritisk na Venezuelo nedopusten. Nasprotuje mu veliko južnoameriških držav.

Ob vsem tem lahko zunanje vmešavanje sproži celo najhujšo možnost – krvavo državljansko vojno. Nasploh je odnos Zahoda do Venezuele licemeren in poln dvojnih meril. Vreči hoče režim, a leporeči o trpljenju prebivalstva in demokraciji. Ali kdo, recimo naš Cerar, res verjame, da se Trumpu Venezuelci smilijo, da mu gre za demokracijo? In zakaj se vse te krepostne prestolnice ne vtaknejo na primer v Savdsko Arabijo, ki je še manj demokratična od Venezuele, ki izvaža terorizem, napada sosede, na tujih ozemljih ubija svoje oporečnike – in uživa ameriško in zahodno podporo? Ali zakaj so se nekatere velike članice EU tako urno in do Amerike servilno spravile na Venezuelo, hkrati pa so tako prizanesljive do Madžarske, ki vsej Evropi na očeh počasi davi demokracijo?

Cerar za spornost vmešavanja v Venezuelo ve ali bi moral vedeti. Če ne ve, bi bilo bolje, da takoj pobere šila in kopita. Če ve (in najbrž ve), ravna skrajno nenačelno in oportunistično, vendar v lepem sozvočju z običajno servilno nenačelnostjo slovenske zunanje politike. V bistvu zgolj ponižno caplja za ZDA, Nemčijo itd. Človek bi ga še skušal razumeti, če bi tako ravnanje Venezueli ali nam prineslo kako korist. Toda slovenski glas, tak ali drugačen, je za razpletanje venezuelskih razmer nepomemben, na Ameriko, s katero skuša Cerar po novem »uravnotežiti« odnose, ker je njegov lastni zunanji minister Erjavec menda preveč protežiral Rusijo, pa tudi takojšnje vladno sprejetje Cerarjevega predloga ne bi napravilo nikakršnega vtisa. Če ne zmoremo biti načelni, iz nenačelnosti pa ne potegniti koristi, kar bi jo nekako osmislilo, je bolje, da še naprej čakamo, molčimo in delamo zaskrbljeno-pameten obraz.

Cerar je s tem rokohitrskim predlogom razdelil koalicijo, spravil v neroden položaj Šarca, če se je ta res strinjal s sporno ministrovo pobudo, z vsem tem pa navsezadnje škodil tudi sebi. Venezuelska epizoda potrjuje, da je sedanji šef Mladike neprimeren za funkcijo zunanjega ministra. Ne toliko zaradi pomanjkanja znanja in intelektualno, ampak predvsem značajsko, z držo, ki rada pada na ugled in podlega tuji imenitnosti, moči in vplivnosti, posledici tega pa sta servilnost in neodpornost proti pritiskom. Tudi te lastnosti so pripomogle, da je, ko je bil premier, mirno nadaljeval destruktivno prodajo NLB, namesto da bi se spustil v bitko z evropsko komisijo.

Tak zunanji minister je problem. Šarec sicer dokaj obvladuje koalicijo, toda v zunanji politiki je slabo pismen, tak pa bo težko korigiral ali celo usmerjal Cerarja. Položaj je še slabši, ker na ta teren vneto posega zunanjepolitično ambiciozni Pahor, Cerarju v marsičem podoben tip politika.

Pri vsem tem je zunanja politika vedno zahtevnejša. Svet tone v kaos, morda se bliža nova gospodarska kriza, v eksistenčni krizi je tudi EU, naši sosedje so naporni. Skratka, zunanja politika zahteva sposobno, razgledano vodenje in ustreznega ministra. Ta čas ga nimamo.

Slovenija je na mednarodnem področju življenjsko zainteresirana za dvoje: za Unijo, vsaj približno zvesto svojim načelom, in za delujoče mednarodno pravo. To sta stebra, ki kolikor toliko varujeta manjše države pred samovoljo velikih. Kršenje, neupoštevanje, mrcvarjenje teh stebrov ogroža ne samo naš mednarodni položaj, ampak, kot zlovešče nakazujejo izjave o »italijanski Istri in Dalmaciji«, celo našo ozemeljsko nedotakljivost. Cerarjevo venezuelsko delovanje pomaga majati to nepogrešljivo zaščito. Mož ne razume bistva.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.