Janko Lorenci

Janko Lorenci

22. 2. 2019  |  Mladina 8  |  Kolumna

Ogroženi?

Slovenija in sosedi

Po Tajanijevi »italijanski Istri in Dalmaciji« je čas za vprašanje, še pred nekaj leti nepredstavljivo: je Slovenija ozemeljsko ogrožena?

Ta hip gotovo ne. Živimo na tleh, kjer je divjalo mnogo vojn in se izmenjalo mnogo gospodarjev, zdaj sosedov. A ta čas nam noben – in od njih izvira hipotetična nevarnost – ne postavlja ozemeljskih zahtev. Izjema je v bistvu nedolžno mejno prerekanje s Hrvaško.

To ne pomeni, da zastavljeno vprašanje ni potrebno. V naporni soseščini smo. Tajanijeva »italijanska Istra, italijanska Dalmacija« odraža stanje duha v naši zahodni sosedi. Izgube teh ozemelj ni prebolela, resentimenti ostajajo živi, hkrati pa največji škorenj na svetu koraka v slabo smer. Nacionalisti, evroskeptiki, populisti in skrajni desničarji so že na oblasti in popularni, a gospodarsko jim kaže slabo, to med drugim pomeni, da bodo še agresivnejši tudi navzven.

Madžarska prav tako ni prebolela preteklosti, goji nacionalizem, revizionizem in »neliberalno demokracijo«. V Prekmurju se gre gospodarsko-kulturno ofenzivo, uspešno je prodrla celo v del slovenske politike – v sorodno in prijateljsko SDS. Avstrija se zdi manj problematična, a tudi tam so nacionalisti in ksenofobi del oblasti, kancler Kurz igra njihovo igro, klesti socialno državo in tako odpira vrata v rjavkasto prihodnost.

Vse te naše sosede so bile v 2. svetovni vojni na napačni strani, vse so bile okužene s fašizmom, nobena ni bila zanj resno kaznovana. V različnih obdobjih so si vse lastile dele Slovenije. V vseh se krepijo nacionalizem, populizem, desni ekstremizem, Italija in Madžarska celo sklepata nekakšno zavezništvo, Avstrija pa jima lajša položaj v Uniji. Vse so večje in vojaško močnejše od nas. Vse znova intenzivno pogledujejo v preteklost, s tem pa hočeš nočeš tudi k nam.

Ponavljamo, ta hip položaj ni kritičen, v perspektivi pa lahko postane. Globalni, evropski in naš ožji regionalni položaj je fluiden, nepredvidljiv in tak, da krepi konfliktnost. Na bližnjih evrovolitvah se bodo populisti in desni ekstremisti morda tako okrepili, da bodo lahko blokirali parlament in komisijo. Toda Unija je že brez tega v hudi krizi. Nanjo pritiska norost brexita, od znotraj jo razžirajo vzhodni in zahodni orbani, od zunaj Amerika in Rusija. Sorosa EU spominja na Sovjetsko zvezo pred razpadom. Gospodarska rast plahni, morda smo pred novo gospodarsko krizo. Sredinska politika, ki je Unijo postopoma pripeljala v politično in družbeno krizo, še prevladuje, a je ohromljena in v globoki defenzivi.

V taki ranjeni Uniji je Slovenija osamljena, brez zaveznikov in pripadnosti kaki ožji skupini. In še enkrat: osnovni trendi so slabi, na obzorju so resne grožnje. Panike absolutno ne gre zganjati, potrebna pa sta realizem in hladnokrvna analiza. Grožnja, če se vrnemo k Tajaniju, govorcu globoke Italije, ni enoznačna; tudi če ne gre za odkrite ozemeljske zahteve, lahko majhni državi, kakršna smo, življenje zelo zagrenijo blokade, izsiljevanje, prikrite grožnje s silo itd. Si je, če doživimo hudo razsulo EU, res težko zamisliti take in drugačne provokacije na zahodni ali severni meji?

Čas ne dela v korist majhnih držav na prepišnih ozemljih. Kaj naj v takem položaju počne Slovenija? Predvsem se mora zavedati vloge Unije. Ta je v marsičem invalidna, a ostaja nepogrešljiv ščit pred črnimi scenariji znova razbite Evrope. Če se bo še rahljala, bo potreben trud za članstvo v njeni jedrni, verjetno »nemški« skupini. A pot vanjo ne vodi prek servilnosti (ravnokar izpričane v zvezi z Venezuelo), ampak prek lastne vitalnosti in pridobivanja zaveznikov – tudi v Avstriji, Italiji in Madžarski. Po incidentu z Italijo pa je tudi bolj jasno, da je lahko naš edini trdni zaveznik v soseščini le Hrvaška. Konflikti z njo, z nerešenim mejnim vprašanjem vred, so prav neznatni v primerjavi z grožnjo, skupno za obe državi. Tudi Hrvaška je potencialna tarča sosedskih ozemeljskih skomin. Hočeš nočeš bo treba okrepiti tudi klasično vojaško obrambo, vendar ne v korist Nata, ki nam v sporih s sosedi pač ne bo v pomoč, ampak obrambo domačega terena.

Najpomembnejši je vendarle dovolj živ in pravičen ekonomsko-socialni razvoj. To je močno družbeno lepilo. Kričeča neenakost in s tem tesno povezano nezaupanje v politiko in skupne ustanove nujno slabita patriotizem, ki je tudi varnostna postavka. Zakaj bi se ljudje tolkli za koristi bogatašev, ki davčno bežijo v tujino, in politike, ki jim to omogoča? V to poglavje spada tudi razvojna povezanost države. Nobena regija se noče odcepiti, toda nekatere so zapostavljene, nezadovoljne in jezne na pretirano centralizacijo. Nekdanji policentrizem je pozabljen, do pokrajin se ne dokopljemo, Ljubljana grozi postati nepriljubljeni wasserkopf države. To slabi občutek pripadnosti.

V zahtevnem mednarodnem okolju je seveda zaželena razumna enotnost politike. Toda Janša je tudi v svežem konfliktu z Rimom vlekel na dan zlajnane zgodbe o strahotah komunizma in tako v bistvu pihal v Salvinijev rog. Poleg tega prijateljuje z Orbanom, ta mu celo financira medije. Iz drže, ki bolestno rine v preteklost, ki v lastni državi sovraži vse, kar ne spada v njen krog simpatij in interesov, se lahko rodi celo petokolonaštvo.

Kakorkoli, za odvračanje tujih skomin imamo v rokah močan nadstrankarski, nadideološki adut: najprej s partizani in nato s kratko vojno proti JLA smo pokazali, da nismo skupnost, ki kapitulira, če na mejo ali čez njo prikoraka nekaj bataljonov. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.