Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

8. 3. 2019  |  Mladina 10  |  Pamflet

Molk ima visoko ceno

O evropski listi LMŠ, tisočih izginulih in lakirani zgodovini časopisov

Ko je premier Marjan Šarec na svojo listo za evropski parlament postavil novinarko POP TV Ireno Jovevo, sta se takoj odzvali opozicijski SDS in NSi s pripombami o nesprejemljivosti, da novinarji za nagrado o poročanju dobijo karierno službo pri stranki, o kateri so poprej poročali. Na tiskovni konferenci smo pogrešali vprašanje vodji LMŠ, kdaj in zakaj je prišel na idejo, da bo prav ona najboljši predstavnik njegove stranke? Tudi vodja Dobre države Bojan Dobovšek se je takoj javil z ostro filipiko s podmeno, kako objektivno bo poročanje POP TV o EU volitvah, ko pa njeni novinarji s tviti pozdravljajo odločitev svoje kolegice za prestop med politike??? A Šarčevi najbližji partnerji so začuda molčali. Še nekaj tednov nazaj je skupaj z Mirom Cerarjem, ml. in Alenko Bratušek preigraval, koga bi imenovali v skupno listo, potem pa se je izkazalo, da je premieru bližje teve novinarka kot koalicijska zaveznika. Kaj bi lahko vzkliknil vsaj šef SMC, ki je zadnje tedne redni objekt tako poglobljenega medijskega nadzora, da počasi izgublja živce. In z njim politični razum, saj še vedno ni opazil, da je bila razvpita maketa korupcijski žebelj v krsto njegove stranke. O odstopljenem ministru Juretu Lebnu pripoveduje stvari, ki jih živa duša ne more več vzeti resno: da ni odstopil, ker bi bilo pri maketnem poslu kaj narobe, ampak zato, da je vladi omogočil normalno delo, saj je z odstopom ustavil temo makete. Nič pa o predsedniku vlade, ki z magijo iste valovne dolžine žurnaliste pretvarja v svoje privržence.

Če politiki molčijo, kadar bi morali spregovoriti, je nevaren simptom. Sploh vsakršen družbeni molk, ko bi morali zaslišati besne proteste. Pred dnevi je vladna komisija pod vodstvom zgodovinarja Jožeta Dežmana predstavila monografijo »Nemoč laži«. Na predstavitvi je posebej poudarila, da so raziskali 233 grobišč in odkrili posmrtne ostanke najmanj 2532 oseb, žrtev vojnih in povojnih pobojev, ki so jih izvršile enote partizanov in KNOJA. Vest, ki je prišla v zadnje minute dnevnika nacionalke in na četrto stran časnika Delo.

Morišča, skrita globoko pod zemljo, kot da so padla z neba! Če odmislimo grozljivost množičnih pobojev, tu vznikne vprašanje: kje je bil govor o pogrešanih? Tito, Kardelj, Kidrič in tovariši namreč niso bili edini, ki so svoje nasprotnike spravili s sveta in njihova trupla poskrili. V Čilu je isto metodo v sedemdesetih letih uporabil diktator Augusto Pinochet, toda tam se je kmalu porodila zahteva sorodnikov izginulih, ki so objavili peticijo »Izginuli«, v kateri so terjali, da se razkrije usoda njihovih svojcev in vrnitev trupel. To ni bila skrivna akcija, podpisal jo je celo veliki pisatelj Jorge Borges. Literat je bil svojska figura, ki je gojila nedopustno strpnost do nasprotnikov, in se je tako rokoval z zloglasnim čilskim predsednikom. Hkrati pa je podpisal peticijo zoper njegove rabote.

Smo kdaj po vojni slišali za peticijo, ki bi od takratnih slovenskih partijskih voditeljev terjala, da jim vrne trupla izginulih? Ki bi jo podpisali takrat osrednji slovenski pisatelji? Nikoli, strah pred oblastjo je bil veliko hujši kot v Čilu. Res smo zdaj v novem režimu, toda stvar je na las podobna. Le da tokrat vlada ne najde denarja za delo Dežmanove komisije, da bi že enkrat mrtve vrnili v življenje grobov. Množični poboji so naša skupna zgodovina, najmanj kar lahko danes stori aktualna oblast, je, da sprejme njihovo realnost in odpravi vsaj izginotje svojih pobitih državljanov.

Soočanje z lastno zgodovino, kakršnakoli je že bila, je pač temelj racionalne sedanjosti. Časniku Delo je partija na začetku sedemdesetih postavila 27-letnega aparatčika Mitjo Gorjupa, nečaka predsednika jugoslovanske vlade Mitje Ribičiča, za glavnega urednika. Toda, skoraj pol stoletja pozneje v času svobode govora časopis objavlja odlomke svoje zgodovine, v njej pa domala z istimi besedami hvale kot nekoč opisuje Gorjupovo epoho. Bil da je človek dialoga, ki da je dal možnost najrazličnejšim pogledom, nekdo njegovih sopotnikov je celo dejal, da je bil vrhunski intelektualec. In to v času, ko so prek noči odstavili predsednika vlade Staneta Kavčiča, Gorjupovo Delo pa je ta edinstveni dogodek postavilo na dno naslovnice, kjer se je izgubil med drugimi 15 članki; odstop Kavčiča je zabeležilo šele v podnaslovu. Kje neki, da bi dali besedo Kavčičevim pristašem!

Čast aktualnega Delovega razumevanja lastne zgodovine rešuje vsaj anekdota o novinarju Feriju Žerdinu, ki je po imenovanju Gorjupa pred bližnjim bifejem delil otrokom kovance. Ko so ga kolegi vprašali, zakaj, jim je odvrnil: »Mogoče bo kateri od njih kmalu postal moj novi urednik.«

Vprašanje za zgodovino časnikarstva, gre drugače: ali ni bil Feri Žerdin najboljši kandidat za osrednjega urednika »Dela«? Leta 1963 je v študentskem listu »Bruc« objavil članek, v katerem se je spraševal, kakšen smisel ima praznovanje Titove štafete in koliko to vendarle stane? Odprl je najbolj smiselni pogled na tedanjo vladavino, za katero je čas pokazal, kako avtoritarna je bila in kako nesmotrno je ravnala z davkoplačevalskim denarjem. Toda mlademu uredniku je tožilec takoj zaplenil časopis, Žerdina pa poslal v preiskovalni zapor, ga potem sicer pogojno obsodil, a obenem kot študenta vrgel z univerze. In novinar, ki je imel izjemen občutek za ključna družbena vprašanja, je bil odtlej stigmatiziran samo še kot obstranec, ki pa je ohranil vsaj genialni humor.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Tereza Žerdin, Ljubljana

    Molk ima visoko ceno 

    Spoštovani sosed Bernard, v tvoj osmomarčevski pamflet se ti je prikradlo nekaj netočnosti. Lahko bi ti jih nanizala kar čez domači plot, ko pelješ psa na sprehod, a ker je Mladina verodostojna revija, želim, da tudi bralci »slišijo« za popravke. Torej: Feri Žerdin (tudi nekdanji novinar Mladine) je bil član skupinice, ki je za brucovanje prekmurskih študentov februarja leta 1963 v dveh nočeh spisala študentski... Več

  • Slavko Pregl, bivši urednik Mladine, Ljubljana

    Molk ima visoko ceno

    Z zanimanjem prebiram pamflete Bernarda Nežmaha v Mladini, četudi mi niso vedno v veselje. Spoštujem njegov, včasih malo nenavaden pogum, kadar se upira večinskim ocenam aktualnih dogodkov. Teže mi je prebirati kakšne njegove ocene o naši preteklosti. Več