N'toko

N'toko

15. 3. 2019  |  Mladina 11  |  Žive meje

Normalni časi

Za tiste, ki si želimo opazovati vlado s kritičnim, levim očesom, je pomembno, da ne zapademo v cenene zgodovinske primerjave in nostalgijo za izgubljenimi časi

Kmalu po sestavi vlade, nekako v času, ko je Šarcu poskočila javnomnenjska priljubljenost, se je začelo šepetati. Najprej previdno in potihem. »Morda je on tisti …« Nato vse glasneje. »Poglejte ga, saj to mora biti on!« In zdaj, ko njegov disneyjevski nasmešek nekaj mesecev kasneje še kar kraljuje na vrhu lestvic, je konsenz neizpodbiten. Šarec je the one. Šarec je odrešenik. Šarec je Neo iz Matrice. Šarec je … novi Drnovšek!

Odkar pomnim, mediji iščejo človeka, da bi zapolnil luknjo, ki jo je v političnem prostoru pustil bivši vodja LDS. Nostalgija za Drnovškom je vsako leto večja, nekdanji predsednik pa se pred našimi očmi iz politika spreminja v mitološko bitje. O njem se odpirajo razstave, snemajo dokumentarci, postavljajo se prvi kipi. Očitno je, da Drnovšek ni več le javna oseba iz naše bližnje preteklosti, ampak simbol nečesa večjega. Postal je duhovni oče, »founding father« slovenske politike, ki služi kot merilo kakovosti za vse naslednje generacije.

Seveda se ljudje, ki so v 90. letih dejansko živeli, ne spominjajo mitološke veličine Drnovška. Sam sem bil v času njegove vlade najstnik in se ga spomnim le kot sivega okostnjaka v prevelikem črnem plašču (Drnovšku v bran moram reči, da smo v 90. vsi nosili prevelika oblačila), ki je tiho in neopazno lebdel nad javnim prostorom. Najbolj opazna stvar na njem je bil njegov pes Artur. Ne spomnim se ene same izjave, ne spomnim se niti ene poteze, ne spomnim se niti tona njegovega glasu … spomnim se samo tistega Nike nasmeška izpod tankih brčic in privzdignjenega monobrowa, zaradi katerih ga je bilo tako lahko narisati. Večina ljudi, s katerimi se boste o njem pogovarjali, bo navedla podobno odsotnost konkretnih spominov.

Pri nostalgiji po Drnovškovi tranzicijski Sloveniji je verjetno na delu podobna logika kot pri nostalgiji po Titovi Jugoslaviji. Voditelji v uradni mitologiji začnejo predstavljati neko obdobje naše politične zgodovine – po navadi ga imenujejo »normalni časi« – ki nam je zbledelo iz spomina, in komentatorji lahko zato vanj preslikajo, karkoli pač želijo: politično zrelost, narodno enotnost, gospodarsko odgovornost … Tega romantiziranja seveda ne izvajajo, da bi nam osvetlili zgodovino, pač pa da bi nam narekovali politične vrednote današnjih časov. Ko je namreč vzpostavljen mit »normalnih časov«, je vzpostavljen tudi politični cilj vrniti se v njih.

Tako nam z ustoličenjem mitološkega Drnovška kot duhovnega očeta naroda v resnici poskušajo prodati politični ideal, ki je bil možen v 90. letih. Za kakšen ideal je pravzaprav šlo? Morda se ljudem kolca po času, ko je bila edina možna vloga politike vzpostavljanje stabilnosti. V odsotnosti kakršnekoli alternative evropski liberalni ureditvi je naloga države postala preprosta: odstraniti mora vse konflikte, ki bi utegnili motiti kovanje zasebnih dobičkov. V vzvratnem ogledalu se Drnovšek kaže kot genialen politični strateg zato, ker mu je uspelo skozi daljše obdobje ohranjati ravnovesje med različnimi interesnimi sferami v korist kapitala kot celote – in tudi disciplinirati objestneže, ki bi tem procesom lahko škodili. Če karikiramo, dokler se je držalo pravil, je vsak lahko obdržal svoj vrtiček.

Z njegovim odhodom s političnega parketa se je dejansko razmajal ustaljeni sistem sodelovanja med predstavniki kapitala in političnim establišmentom. Meje med vrtički so se začele spet prestavljati, kar je direktorjem, funkcionarjem, pa tudi ljudem v medijih, prineslo nenehne pretrese in kadrovske rošade. Tako je za razred kapitalistov, menedžerjev in strokovnih delavcev Drnovšek začel postajati obraz, ki ga povezujejo z mirnim delovanjem sistema. Postal je simbol normalnih časov – časov pred Janševo paradržavo, pred finančno krizo, pred vstajami in pred novo dobo evroskeptičnega populizma. Za večino ostalih pa je bil zgolj poosebljenje politike kot oddaljene, dolgočasne samoumevnosti. Idealen voditelj v času, ko so vsa politična vprašanja že rešena in smo morali vsi le še postati pridni kapitalisti.

Komentatorji pa pri tem radi pozabijo, da njihovi »normalni časi« niso bili normalni za vse. Res je, marsikomu (tudi v medijih) je obdobje Drnovška, ko je bil domači kapital konsolidiran okoli enega političnega projekta, pomenilo zlato dobo visokih dobičkov. A na drugi strani je široki množici ljudi prej ostala v spominu izguba služb zaradi propada industrije (samo v mojem mestu so takrat klecnili Novoles, Veletekstil in Tovarna obutve), izgube ob prevarah PID-ovskih baronov in izguba državljanstva ob izbrisu, če naštejemo le nekaj nenormalnosti. Nad vsem tem je bdel puščobni državnik, ki je vseskozi govoril, da bo vse super, saj gremo vendarle v Evropo.

Morda smo ob primerjavah Šarca in Drnovška zavedeni. Treba je ločiti med priljubljenostjo, ki jo Šarec uživa med »LDS-nostalgičnim političnim komentariatom«, in priljubljenostjo, ki jo uživa med navadnimi državljani. Prvi v njem dejansko vidijo novega Drnovška – človeka, ki bo poenotil politično sredino in državo zvlekel nazaj na tirnice pravega liberalnega evropskega kapitalizma. Drugim, navadnim državljanom, vsi njegovi politični vrvohodski triki ne bi mogli biti manj pomembni. V Šarcu vidijo nekaj povsem nasprotnega Drnovšku – politika, ki bi bil lahko tudi pevec v lokalnem narodno-zabavnem ansamblu, učitelj verouka ali predsednik gasilskega društva. Idealni voditelj za čas, ko je evropski liberalni kapitalizem izgubljena iluzija in ostajajo le še lokalno povzpetništvo, patriotizem in fast food entertainment. Ne cenijo njegove sposobnosti vzdrževanja političnega ravnovesja, ampak njegovo nesposobnost biti kaj več kot običajen lokalen povzpetnik. Radi ga imajo, ker jim je v svoji neambicioznosti tako domač.

Za tiste, ki si želimo opazovati vlado s kritičnim, levim očesom, je pomembno, da ne zapademo v cenene zgodovinske primerjave in nostalgijo za izgubljenimi časi. Zna se nam zgoditi, da spregledamo zelo realne politične procese, ki se nam odvijajo pred očmi danes. In da iz preteklosti naredimo nekaj, kar ni nikoli bila.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.