Skrivnost trga dela

Ni relevantnih dokazov, da višje plače povzročajo nižjo zaposlenost. Še več, nizke plače niso vzrok, temveč posledica drugih razvojnih problemov podjetij in države.

Sredi meseca, 16. marca 2019, je pri svojih oseminpetdesetih letih umrl Alan Krueger, eden najbolj znanih in uglednih ameriških ekonomistov. V akademskih krogih je veljal za eno od največjih strokovnih avtoritet na področju ekonomike trga dela, ekonomsko vedo je revolucionarno preoral na politično najobčutljivejšem delu. Njegove ugotovitve glede pozitivne vloge višjih minimalnih mezd so šokirale ekonomsko srenjo. Ekonomija je bila zanj predvsem sredstvo, kako povečati blaginjo ljudi. Njegova spoznanja so zadnje desetletje spremenila politične ukrepe na trgu dela, milijoni ljudi živijo zaradi tega bolje, čeprav nikoli niso slišali za Kruegerja. In prav zato si zasluži našo pozornost in dolžno spoštovanje. Tudi v Sloveniji.

Hvalnice so posebej ob prezgodnji smrti običajna kultura krščanskega sveta. Toda vsi, prijatelji in nasprotniki, dobri poznavalci in obstranci, se strinjajo, da v akademskem svetu zlepa ni bilo bolj tankočutnega in vljudnega, tako čednega in prepričljivega razlagalca, kot je bil Krueger. Morda prav v tem tiči skrivnost, da ga je politika sprejela bolj in raje kot Krugmana ter Stiglitza, ekonomski ikoni politične levice v ZDA in širše. Svoj vpliv je prvič zastavil kot glavni ekonomist na ministrstvu za delo v Clintonovi administraciji, pri Obami je bil najprej namestnik finančnega ministra, kasneje je predsedoval njegovim ekonomskim svetovalcem. Vplivni Larry Summers je preprosto ugotovil, da je bil med vsemi svojimi študenti najbolj ponosen prav na Alana Kruegerja. Seveda je presenetljivo in tragično, da je kljub nesporni uspešnosti in priljubljenosti na koncu izbral smrt za rešitev svojih stisk.

Krueger je bil dolgoletni profesor ekonomije in javnih politik na Princetonu. Svojega znanstvenega prispevka ni videl v razvijanju abstraktnih teorij in umišljenih matematičnih algoritmov tega ali onega tržnega ravnovesja. Posvetil se je skrbnemu preučevanju podatkov in dokazovanju, da mora teorija slediti empiričnim dejstvom in ne obratno. Ekonomiji je na politično najobčutljivejšem področju, trgu dela, vrnil potrebno raziskovalno kredibilnost, pa tudi prepričljivost glede ukrepov v korist blaginje širokih slojev ljudi in ne privilegiranih elit. Oboje je povzročilo vihar. Prvi premik je spremenil ekonomijo v resnejšo znanost, drugi je bil usmerjen k socialno pravičnejši družbi. Najboljši dokaz za vse skupaj ponuja najvplivnejša Kruegerjeva raziskava o minimalni plači, ki jo je objavil s kolegom Davidom Cardom (AER, 1994).

Zgodba je preprosta. V državi New Jersey so leta 1992 dvignili minimalno plačo s 4,25 na 5,05 USD na uro. V 410 restavracijah hitre prehrane sta ugotovila, da dvig plač ni zmanjšal zaposlenosti, kot je trdila konvencionalna ekonomska teorija. Tega dejstva ni spremenilo niti preučevanje konkurenčnega tržnega segmenta v sosednji Pensilvaniji, kjer dviga plač ni bilo. Za nameček je New Jersey majhna in revna država, ukrep so izpeljali v času recesije, empirični podatki pa so bili večkrat križani in preverjeni. Strpno in kultivirano sta v naslednjih letih opravila s srditimi kritiki akademskih kolegov, tudi uradnih institucij. Preprosto, ni relevantnih dokazov, da višje plače povzročajo nižjo zaposlenost. Še več, logika nižjih plač je ujeta v dejavnostih z nizko produktivnostjo, majhno dodano vrednostjo, problematičnim poslovanjem. Nizke plače niso vzrok, temveč posledica drugih razvojnih problemov podjetij in države.

Ekonomija je vedno bolehala zaradi šibke metodologije in ideološke narave svojih teorij. Krueger je dokazal, da trg dela ni primerljiv z drugimi trgi. Tu več kot tržne sile veljajo pravila in navade, igra interesov in moči, pa tudi odgovornost javne politike glede višine plač, obvladovanja neenakosti in maksimiranja blaginje za večino ljudi. Morda vse skupaj najbolj ponazarja naslov predavanja, ki ga je imel Krueger v Clevelandu leta 2013, »Dežela upanja in sanj, rokenrol, ekonomija in obnova srednjega razreda«. Tudi zadnja knjiga Rockonomics (2019) se dejansko poigrava s podobno vsebino, nekonvencionalnost argumentov pa najdemo tudi drugod. Recimo, da revščina in nerazvitost nista vzrok za nastanek in razvoj terorizma, da že razmeroma majhna dodatna izobrazba bistveno povečuje delavčevo tržno vrednost, da gospodarska rast znižuje okoljske odtise in ne obratno, ali pa da se zdravje ljudi slabša z brezposelnostjo, ta pa povečuje odvisnost od zdravil … Jasno, vse to lahko izboljša in spremeni družbeno in socialno občutljiva javna politika družbenih skupnosti, tudi države.

O nepopolnosti trga dela je zbral venček pomembnih pogledov. Rast plač bolj vpliva na brezposelnost pri nizko kvalificiranih delavcih, zato se Phillipsova krivulja občasno povsem obrne. Prav tako je pomen povprečnih plač manjši, kot sklepajo v pogajanjih socialni partnerji. Zaposlovanje najbolj določa povpraševalni monopol (monopson), ki ga poganjata moč korporacij in fleksibilnost zaposlovanja. Pogajalska moč dela pada, zato je javna skrb za minimalne plače tako pomembna. Kar je dobro za podjetje in delavce, je dobro tudi za državo, toda to družbeno pogodbo bo treba spisati na novo. Subjektivno občutenje blaginje posameznika zahteva drugačno metriko in prerazdelitev dohodkov, predvsem pa nov pristop javnih politik. Rast neenakosti znižuje medgeneracijsko mobilnost in ruši stoletni konsenz socialne države. To razpotje je poimenoval s krivuljo Velikega Gatsbyja. Neenakost preprosto zmanjšuje temelje človeškega, intelektualnega in socialnega kapitala. Brez tega pa ni ne rasti in ne blaginje, za posameznika, različne skupnosti in državo.

Malcolm Gladwell je dejal, da bi čas, ko bi bil ujet v dvigalu, najraje preživel z zvedavim nobelovcem Thalerjem, mnogi drugi bi za samotno plovbo okoli sveta verjetno izbrali Kruegerja. Jadralci vemo, kaj to pomeni. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.