Grega Repovž

Grega Repovž

19. 4. 2019  |  Mladina 16  |  Uvodnik

Čas modrecev

Bolj nori ko so časi, modrejše voditelje potrebujejo države. Zlasti majhne.

Mladinin novinar Borut Mekina je ta teden naredil korak naprej v razkrivanju širjenja madžarskih interesov v Sloveniji in tudi nenavadnih potez odločujočih. Zadeve postajajo do skrajnosti skrb zbujajoče, saj razkritja ne sprožajo le dvomov o ravnanju slovenskih odgovornih oseb, ki v posameznih korakih vedno znova sodelujejo, ampak razkritja sejejo tudi globok dvom o strokovnosti odločitev evropske komisije. Ni več mogoče spregledati, da prek evropske komisije potekajo tudi posli, ki jih posamezni uslužbenci izvajajo v korist svojih držav in njihovih finančnih in drugih družb. V Mladini smo že večkrat opozorili na nenavadno vlogo in ravnanje uslužbenca evropske komisije Istvána P. Székelyja. To je tisti uslužbenec, ki je od Slovenije kot predstavnik komisije vedno znova zahteval obvezno odprodajo bank v državni lasti, čeprav je Slovenija njihovo dokapitalizacijo (tudi zadnjo in največjo leta 2013) financirala sama. V sicer razumljivi stiski, grožnji s trojko, je kmalu po prevzemu vlade v to Székelyjevo zahtevo privolila nekdanja premierka Alenka Bratušek, a tudi vlada Mira Cerarja ni mogla nikakor razbiti te zahteve evropske komisije (Székelyja), kljub – vsaj zagotavljali so tako – vloženemu trudu in primerjavam, ki so jasno kazale, da ima komisija glede slovenskih bank drugačna merila kot pri drugih državah (na primer Italiji). Ves trud je bil zaman, vlada Mira Cerarja je bila vsakič zavrnjena, zaradi teh zavrnitev pa sta bila doslej tujim kupcem prodana NKBM in pretežni del NLB. V dokumentih, za katere je bil Székely odgovoren, je navajal, da banke v državni lasti upoštevajo »kratkoročne ali dolgoročne politične cilje« in da takšno lastništvo pomeni »moralni hazard«. V Sloveniji, na Madžarskem pa ne?

Mekina razkriva ne samo Székelyjeve povezave z vlado Viktorja Orbána, ampak tudi načrte, ki jih Madžarska ne skriva. Madžarom nakup NKBM ni uspel, so pa danes spet med kupci Abanke. A ustavimo se drugje. Zakaj je bil na položaj izvršnega direktorja slabe banke (DUTB) leta 2015 imenovan Imre Balogh? Tudi ta je povezan z vlado Viktorja Orbána. Zakaj je bil leta 2016 v nadzorni svet banke NLB imenovan Madžar Laszlo Urban, član stranke Fidesz? Kakšno mrežo si je madžarska oblast doslej že stkala v Sloveniji, poleg tiste najbolj vidne, povezane s stranko SDS in od nje kupljenimi mediji? Mekina je sledil tudi neuradni informaciji, da je madžarska veleposlanica Edit Szilágyiné Bátorfi obiskala guvernerja Centralne banke Boštjana Vasleta – čeprav je jasno, da ambasadorka lobira za madžarsko banko OTP kot potencialno kupko Abanke. V Banki Slovenije so se glede srečanja sklicevali na zaupnost informacij. Toda zakaj se je guverner z veleposlanico sestal na štiri oči?

Vrnimo se k prvemu stavku. Svet se v temelju spreminja in države ravnajo vse bolj sebično. Vse bolj upoštevajo le svoje interese in zato so odnosi vedno bolj konfliktni. V takih razmerah zlasti majhne države potrebujejo res modre in tehtne razmisleke o tem, kakšna bodo prihodnja razmerja in kako se danes postavljati, da bo država čim bolj zaščitena pred turbulencami prihodnosti. A v Sloveniji lahko strokovnjake na tem področju preštejemo na prste ene roke – pač tako majhna država smo. Veliko je mesij in vidcev, veliko je modrovalcev, veliko tudi teoretikov zarot, malo pa je ljudi, ki bi zmogli dejansko razmišljati za nekaj korakov (ali vsaj desetletje) naprej. Slovenija je država, ki polovico hrane uvozi, hkrati pa najboljša kmetijska zemljišča prepušča v industrijsko rabo in za gradnjo cest, čeprav gre za nepovratne procese in čeprav je jasno, da bosta voda in neoporečna hrana bogastvi prihodnosti. Načrtuje gradnjo tovornih tirov, ne uvidi pa, da z nerazvojem javnega prometa (zlasti železnic) ustvarja območje, ki bo kmalu popolnoma nepovezano s tehnologijo, ki povezuje preostalo Evropo.

A hrbtenica države so vedno močne bančne in finančne institucije.

Šarčeva vlada teh razmislekov ne kaže – primer je prav Abanka, zadnja banka v javni lasti. Vlada ni ustavila postopkov prodaje, čeprav za ta zadnji del slovenske finančne hrbtenice pred njenimi očmi potekajo boji med drugimi državami, čeprav veleposlaniki drugih držav lobirajo zanje. Ne samo to, dovolj dokazov ima, da nemudoma ustavi vse prodajne postopke in morda celo sproži postopek zoper evropsko komisijo oziroma njene uslužbence. Ali če zapišemo drugače: finančna hrbtenica države je za suverenost pač pomembnejša od nekaj metrov bolj levo ali desno postavljene kopenske meje med Slovenijo in Hrvaško. Morda ni tako privlačna tema, nobenega dvoma pa ni, da suverenost države neprimerno bolj definira in utrjuje. Pomen finančne hrbtenice države se izkaže zlasti v težkih časih – prav prek nje je na primer Nemčija poskrbela, da so v najtršem letu krize nemška podjetja – ki so v zasebni lasti, seveda – ostala čim trdnejša in da niso odpuščala.

Ne kažemo s prstom na Madžarsko, ampak na Slovenijo. Madžarska tudi ni edina, ki to počne. Zakaj že je hrvaška država pomagala prek pokojninskih skladov svoji živilski industriji kupovati slovenske velikane v prehrambni verigi? Pač prav zato. Drugi kupujejo, delujejo tudi pri nas, ne skrivajo interesov, mi pa se še vedno vedemo, kot da je imeti nacionalne interese vsaj doma nekaj nedostojnega.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.