Janko Lorenci

Janko Lorenci

19. 4. 2019  |  Mladina 16  |  Kolumna

Kdo je bolan?

Nenehna kriza zdravstva

Nevarno se pomikamo iz dremajoče zdravstvene krize v akutno. Podlaga za to sta staranje prebivalstva in dejstvo, da nam, relativno nerazvitim, kronično primanjkuje denarja za zdravstvo. A na tem objektivnem temelju plešejo subjektivni sopovzročitelji kriznih razmer. Tu mislimo predvsem na politiko, zdravnike in medije.

Politika odmerja za zdravstvo premalo. Hkrati ima do njega shizofren odnos. Scela ga noče in si ga ne upa privatizirati, dopušča pa privatizacijo po kapljicah. V javno zdravstvo je vnesla zasebniške prvine in ga deloma obravnava kot podjetništvo. Nekakšno javno-zasebno zdravstveno partnerstvo se širi in povzroča slabšo izkoriščenost javnih zmogljivosti, nepreglednost, vrednostno zmedo, grabežljivost, nemir. In še pospešuje privatizacijo.

Mediji zdravstveno krizo prej podžigajo kot mirijo, na zdravstvo pa gledajo enako dvoumno kot politika. Naravnost sramotna pa je vloga tako imenovane zdravniške aristokracije (vodstev različnih zdravniških združenj, zlasti Fidesa in zdravniške zbornice) ter nekaterih štrlečih posameznikov v beli halji. Pridobitniško, privatizersko, egoistično naravnan na srečo ni kar ves zdravniški korpus – nasprotno. Vendar anonimna zdravniška večina dopušča, da na vrh njenih ustanov plezajo različni kuštrini in delajo za plazečo se privatizacijo. Pri tem izrabljajo slabosti zdravstva in jih zavestno zaostrujejo. Včasih gre »aristokracija« osupljivo daleč – sama omejuje število zdravnikov, ker je redko blago pač dragocenejše, in katastrofično slika težave v zdravstvu. Zahteva po izločitvi zdravnikov iz družine javnih uslužbencev je ošabna (zdravniki smo vredni več) in brezobzirna, saj bi pahnila zdravstvo in državo v kaos.

Zdravniška »smetana« noče privatizacije vsega zdravstva. Javno naj bi še bolj kot zdaj opravljalo nedonosne dejavnosti, zasebno in polzasebno pa donosne. Kuštrin-Muževičev pritisk gradi na realnih stiskah številnih zdravnikov (obremenjenost itd.), a z njimi manipulira in večini zdravnikov navsezadnje škodi. Vodi namreč v stanje, v kakršnem so na primer ameriško zdravstvo, naše zobozdravstvo in odvetništvo. Ameriško zdravstvo je najdražje na svetu, a trdo do pacientov, vsi zdravniki pa še zdaleč niso bogati. Čakalne vrste v našem javnem zobozdravstvu so obupno dolge, zasebni zobozdravniki pa obupno dragi. Odvetništvo je v celoti zasebno, manjšina odvetnikov res živi odlično, večina pa se trdo tolče za vsakdanji kruh. Tudi izdatno sprivatizirano zdravstvo bi se v javnem, zasebnem in polzasebnem sektorju še izraziteje razklalo na bogato manjšino in nepremožno večino. Ugled ceha bi kopnel, etika pešala, bolniki bi bili na slabšem. Igra »smetane« je prozorna. Zdravstvo ne potrebuje le več denarja, ampak tudi samoočiščenje.

Prebivalstvo politiki ne bo odpustilo ne zloma ne obsežne privatizacije zdravstva. Mladinina razkritja o tokratnem režirano-spontanem zdravniškem nemiru Muževiča in Kuštrina nekoliko umirjajo, a privatizerji bodo rovarili naprej. Tudi če se bo tokrat izteklo mirno, bo vlada prej ali slej znova zdrsnila v vrtinec zdravniških stavk, bojkotov, izsiljevanj. Bila bi katastrofa, če bi sklenila, da lahko politično preživi samo tako, da popusti privatizerjem.

Večno prežeča kriza zdravstva maje in zastruplja deželo. Zdaj je pravi čas, da se vlada zgane in nekaj stori ofenzivno, nedrobnjakarsko, dolgoročno, v prid zdravstva, prebivalstva in sebe. Boljše naložbe v prihodnost dežele ni. Najprej mora ustvariti trezno klimo (odgovorni mediji ji bodo pri tem pomagali). To lahko doseže samo tako, da postreže s prepričljivo diagnozo stanja in konkretnim načrtom, kako naprej. Načrtom z nedvoumnimi načeli in številkami: da javno zdravstvo zaradi blaginje večine ostaja vrhunska prioriteta; da je položaj v marsičem slab, tu in tam dober, scela pa daleč od katastrofe; da bomo za zdravstvo namenili toliko in toliko več denarja in povečali število zdravnikov za toliko in toliko; da bomo dopolnilno zavarovanje nadomestili s povečanim zdravstvenim prispevkom; da je časovnica ukrepov taka in taka.

Zdravnikom je treba dati nekaj razumnih koncesij, na primer nagrajevanje po delu, spodbude za delo na podeželju, reševanje stanovanjske stiske na začetku kariere itd. Dane koncesije pa ne smejo voditi v nadaljnjo privatizacijo. V bogati Evropi se od nje ponekod že odmikajo.

Veliko gradiva za diagnozo in načrt so zapustili že prejšnji ministri. Treba ga je spraviti v smiselno celoto, opremiti s trdno politično voljo in poskrbeti za predstavitveno dramaturgijo. Vroče je in bo, srk režiranega pritiska je močan, zmeda velika, a vlada si še lahko pridobi zaupanje javnosti in zdravniške večine. Pogoj za to je složnost koalicije z Levico vred in močan premierov osebni angažma. Motiv ima: zdravstvo lahko vlade uniči, a tudi reši.

Dober zdravstveni sistem družbo stabilizira, slab jo sesuva. Bolj ko slabi, glasneje pripoveduje, da je neoliberalizem, gospodujoč v številnih elitnih glavah, tudi izrazito (ne)moralna kategorija. Bolj privatizirano zdravstvo pomeni manjšo dostopnost za socialno šibke in zato manj zdravja, več trpljenja, več prezgodnjih smrti. Samo javna zdravstvena blagajna lahko, na primer, tudi revnemu posamezniku plača draga biološka zdravila, operacije itd.

Zagrizeni privatizerji vseh vrst so vzorec »novega človeka«, ki ga izdeluje neoliberalizem, so homo oeconomicus, racionalni egoist. Nemški Die Zeit, zmeren, pameten, nikakor radikalen, ga je pred leti opisal takole: smehlja se, da bi dobil, sodeluje, da bi drugega prelisičil, pošten je, da bi sleparil. Če govori, nihče ne ve, ali blefira ali govori resnico. Življenje v družbi ekonomskih ljudi ni lepo, kajti življenje je vojna in vojna je življenje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.