Izak Košir

19. 4. 2019  |  Kultura

Senidah: Moje pesmi so že v osnovi narejene tako, da govorijo o ljubezni in strpnosti

Nikoli si ni predstavljala, da bo nekega dne svojo prepoznavnost, torej svoj glas in stas, popeljala tudi na širše ozemlje nekdanje Jugoslavije – čeprav se je sprva zdelo, da si je v resnici želela Amerike. Pesem Slađana jo je izstrelila med balkanske zvezdnice, videospot ima danes že več kot 35 milijonov ogledov.

Senidah na nacionalnki.

Senidah na nacionalnki.
© RTV Slovenija

Senidah je pred nekaj dnevi nastopila v pogovorni oddaji Od blizu z Vesno Milek. To je bil njen prvi večji televizijski intervju. V Mladini smo s trenutno najaktualnejšo pevko na Balkanu pogovor objavili že lani v posebni Mladinini izdaji Intervju (julij 2018). Zdaj ga prvič objavljamo tudi na spletu.

Senidah se je leta 1985 v Ljubljani rodila kot Senida Hajderpašić, Slovenka črnogorskih korenin. Širše občinstvo in medijska krajina sta jo spoznala pred dobrimi šestimi leti kot vokalistko in obraz skupine Muff, s katero se je hitro povzpela v vrh domače pop produkcije. Nikoli si ni predstavljala, da bo nekega dne svojo prepoznavnost, torej svoj glas in stas, popeljala tudi na širše ozemlje nekdanje Jugoslavije – čeprav se je sprva zdelo, da si je v resnici želela Amerike. Pesem Slađana jo je izstrelila med balkanske zvezdnice, predvsem po zaslugi spletnega portala YouTube, kjer ima videospot že več kot 35 milijonov ogledov, kar je številka, ki se je ne bi sramovala marsikatera svetovna zvezdnica. Zdaj jo k sodelovanju vabijo tudi etablirane balkanske pevke, od Jelene Karleuše do Severine. S sestro sta odraščali v ljubljanskem Trnovem z zdaj že pokojno mamo, ki jo Senidah še danes izpostavlja kot svojo vzornico. Politiki se tudi v pogovoru raje izogiba, a je najbolj politična prav takrat, ko meni, da ni. Je to pristnost ali zgolj nevednost? Naj bo pristnost – ker ta dela njeno podobo »močne ženske«, oznake, ki se je sicer na vse pretege brani, toliko resničnejšo.

V zadnjih mesecih si ves čas na poti med Ljubljano in Beogradom. Vse to se dogaja zaradi pesmi Slađana s tako značilnim melosom, da se zdi, kot da je nastala tam, ne pa v Ljubljani. Od kod ta skladba?

Pravzaprav sem že od nekdaj želela ustvarjati takšno glasbo. A nekako nikoli doslej še ni bil pravi čas. Pred približno sedmimi leti sem posnela prvo pesem z naslovom Pustinjom – in tudi ta je bila v srbščini. Čeprav so jo nekateri poslušalci vzeli za svojo, ni bila ravno najbolj odmevna. Nisem nadaljevala s tem, ker smo takrat naredili skupino Muff in se osredotočili na Slovenijo ter prepevanje v slovenskem jeziku. Potem je šel čas le še hitro. Nekako se je vse pokrilo in nastal je trenutek za Slađano. A ne bi, če me ne bi Anže Kacafura (njen producent, op. p.) spodbujal. Vmes se mi že malo ni dalo več.

Ni dalo?

Kot da sem bila malo zamorjena zaradi scene v Sloveniji. Zdelo se mi je, da pač ne more iti nikamor naprej – da sem obtičala v začaranem krogu. Ni mi bilo več do nastopanja, niti do ustvarjanja glasbe.

Depresija, ustvarjalna kriza?

Iskreno povedano, ne vem.

Si iz tega razloga odšla leta 2015 dvakrat v Ameriko? In čez dve leti spet.

Želela sem samo stran. Nisem imela konkretnega razloga, a morala sem ven iz Slovenije.

Nisi šla torej iskati svojih ameriških sanj?

Ne. Saj ne gre tako, da bi jaz prispela tja, nekaj posnela in potem bi se kar zgodilo. Tam je takih, kot sem jaz in si uspeha močno želijo, ogromno. V Los Angeles sem se šla pravzaprav odpočit. Res sem tam nekaj tudi snemala z nekaterimi glasbeniki, a le prvič. Drugič, ko sem tam prav tako ostala nekaj mesecev, pa nisem šla v studio niti enkrat. Žurala sem in spoznavala nove ljudi. Tudi sicer se v teh situacijah sploh ne predstavim kot pevka.

Kot kaj pa?

Seveda povem, da imam bend in da pojem, vendar le, če me vprašajo. In če želijo slišati kakšen posnetek, jim ga dam. Ker v Ameriki ti tako in tako vsi vse obljubljajo, ampak tega niti sama ne jemljem resno. Drugače pa niti tega ne znam oceniti, ali je Muff popularen.

Pa saj je.

Je res? (Smeh)

Pridejo dnevi in tedni, ko preprosto nimam denarja za golo preživetje. In takrat potem vedno znova začnem razmišljati o tem, da bi se kje zaposlila.

Kdaj si opazila, da so vaši koncerti vse bolj polni in da za vašo glasbo vlada veliko zanimanje?

Sama še zdaj te spremembe ne morem dojeti. Še danes, ko me ljudje pogledajo na cesti, se odzovem enako kot nekdaj: Joj, je mar z mano kaj narobe? Ne pomislim, da me morda kdo pozna zaradi videospota. Kar odmislim.

Za nekoga, ki bi se, ko ni na odru, načeloma raje skril, so najbrž vsi tisti zlobni spletni komentarji, ki pridejo z javnim izpostavljanjem, kar težek zalogaj. Zagotovo si kdaj naredila začetniško napako in jih šla brat?

Še danes kdaj kaj preberem. Če verjameš vase, bi ti moralo biti sicer vseeno. A ne morem zanikati dejstva, da se me kakšne stvari dotaknejo, ne bom lagala, da mi je vseeno. Saj ko vklopim razum, mi je jasno, da je to kdo pisal z namenom, da me prizadene. A naučila sem se, da se s tem čim manj obremenjujem.

Pa imaš glede žaljivk tudi kakšno izkušnjo iz otroštva ali mladosti? Te je kdo žalil zaradi tvojih neslovenskih korenin?

Ja, v osnovni šoli smo bili vsi, ki smo bili na -ić, takoj Bosanci. V smislu »Fuj, smrdiš!«. Čeprav sem se že takrat zaščitila in sem vse to raje dojemala kot fantovsko nagajanje. Je pa res, da sem odraščala v ljubljanskem Trnovem, ki je bilo kar odprto okolje, pa tudi otrok z južnjaškimi koreninami ni bilo veliko.

V videospotu Crno srce

V videospotu Crno srce
© YouTube / arhiv Mladine

Kdaj si se prvič srečala z balkansko glasbo? Ti je bila ta muzika ves čas blizu?

Ko sem bila otrok, mi je bilo glede tega vedno malo nerodno. Spomnim se, da sta mama in sestra gledali Pink TV in je bila narodna glasba pogosto zelo naglas. Takrat sem, da ne bi zvok uhajal ven na ulico, zapirala okna. Ampak z leti sem začela to glasbo vse bolj sprejemati in ji v neki točki tudi prisluhnila. Morda sem se prej tega otepala zaradi okolice, ker to pač ni bilo nekaj pozitivnega, ne vem. Morda sem se te glasbe branila, pa čeprav sem od malega odraščala s sevdalinkami in tamburaši, poslušali pa smo tudi vse – od Terezije Kesovije do Šabana Bajramovića. Kasneje, v srednji šoli, se je prelomilo in smo s sošolkami začele hoditi na tovrstne koncerte in v klube. Vse komade smo znale na pamet.

Tudi na Ceco?

Tudi! Imela sem vse njene kasete. Pri njej pač zmaga emocija. Pa ne gre za to, da puščam ob strani njeno zasebno življenje ali da sem ga spregledala.

Nato si presedlala na ameriški R'n'B?

Pravzaprav sploh nisem presedlala, že od malih nog sem hkrati poslušala Beyonce in podobno.

Ceca in Beyonce nimata ravno skupnih glasbenih točk, skupno pa jima je to, da sta obe močni ženski figuri. Beyonce se ima celo za novodobno feministko, v njenih besedilih je veliko govora o opolnomočenju žensk. Ti je to dajalo moč, vzor?

Nobene pevke nisem dojemala kot močno žensko. Zame je bila v tem smislu inspiracija moja mama, ne pa Beyonce. Moja pokojna mama se je borila in garala, da nama je s sestro dala vse, kar je lahko. Ona je zame močna ženska. Nikoli se ni poročila in sama je skrbela za dva otroka.

Te je težilo, ker nisi odraščala v tradicionalni družini z mamo in očetom?

Pravzaprav sploh ne vem, kako je odraščati z očetom. Morda tudi zaradi tega, ker pač ne vem, kako to je, s tem tudi nisem imela težav. In morda me zaradi mojega odnosa do tega tudi okolica ni nikoli obremenjevala. Zame je bila moja mama mama in oče in prijateljica. Nič mi ni manjkalo.

Kako potem doživljaš glasne zagovornike tradicionalne družine, ki vztrajajo, da mora imeti za normalen razvoj otrok nujno mamo in očeta?

Zaradi takšnih gibanj postanem predvsem jezna in niti ne toliko žalostna. Recimo, mi smo imeli dostikrat na obisku kakšne sorodnice, ki so k nam prišle živet za nekaj mesecev – vedno je bila to ženska sorodnica, ki je imela s seboj še svoje otroke. In tako smo skupaj živeli nekaj časa – netradicionalno. In je funkcioniralo, lepo je bilo s samimi ženskami v hiši.

Saj moje pesmi so že v osnovi narejene tako, da govorijo o ljubezni in strpnosti. A morda nekateri ljudje tega ne želijo slišati.

Pred kratkim so bile v Ljubljani demonstracije proti politiki strahu. V Sloveniji se je v zadnjem času razpasel sovražni govor proti beguncem, migrantom in pravzaprav vsem Neslovencem. Kako doživljaš takšno nestrpnost?

Vse skupaj je res absurdno. Takšnim ljudem vedno rečem, naj se za trenutek postavijo v kožo begunca. Grozno je še posebno zaradi otrok. Mar si ne sme vsak želeti, da bi njegov otrok odraščal v državi, kjer ni revščine in vojne, ne glede na barvo kože, narodnost in ostalo? To me jezi in žalosti. Še posebej zaradi tega, ker lahko za to porabimo še toliko energije, pa nekomu, ki je odločen, da bo nestrpen, tega ne boš mogel dopovedati. A če bi malo poznali zgodovino, bi vedeli, da se vsak zlahka znajde v vlogi begunca.

Pa si kdaj razmišljala, da bi z besedili v svoji glasbi nagovarjala občinstvo tudi glede tovrstnih družbenih problematik?

Saj moje pesmi so že v osnovi narejene tako, da govorijo o ljubezni in strpnosti. A morda nekateri ljudje tega pač ne želijo slišati.

Naj vprašam malo drugače – v Sloveniji je veliko estradnikov, ki vsak dan nastopajo v medijih in tam zavzamejo veliko prostora. Se ti zdi pomembno, da je kdo, ki mu je dan glas in ki lahko doseže široke množice, dolžan, da ta prostor izkoristi tudi za sporočila, ki so pomembna za širšo družbo?

Res je zelo pomembno. Morda je to res odgovornost nas, ki se v medijih pojavljamo in na to prevečkrat pozabimo. S kolegi v bendu se o teh stvareh sicer veliko pogovarjamo, nismo se pa še pogovarjali o tem, da bi v kaj takega šli javno. Je pa o tem vredno resno razmisliti.

Tvoji predniki prihajajo iz Črne gore. Hodiš pogosto tja? Te vleče tja?

Tja hodim vse od malih nog, tam sem preživljala vse poletne počitnice in pravzaprav sem v Črni gori doživela svoje pravo otroštvo – pač tista otroška poletja, tisto brezčasje. V Ljubljani je bila šola in obveznosti, torej resne stvari.

Pa si opazila razlike med Slovenijo in Črno goro? Mar niso razlike le privid, na koncu gre pač za človeške odnose?

Bolj sem imela težave z jezikom, ker sem enega malo pozabila, pa sem namesto »jutri« rekla »sutri« in mi je bilo potem strašansko nerodno. Otrok pač. A so razlike. V Črni gori so me prišli na letališče pričakat vsi, od otrok do tetk, in so se potem na ves glas drli »došla nam Beba iz Slovenije«. Tako me kličejo. (Smeh) To je bil vedno velik dogodek, počutila sem se sprejeto in ljubljeno.

Se spomniš razpada Jugoslavije?

Spomnim se zaklonišča in tega, da sem jokala. Že nam, otrokom, v ljubljanskih zakloniščih je bilo grozno, kako je bilo šele tistim, ki so se znašli v hudi vojni in v njej ostali več let.

Kaj piše v Beogradu na plakatih – Senidah ali Senidah, ki poje Slađano?

Samo Senidah, zdaj že vedo.

Bi zamenjala Ljubljano za Beograd?

Ne. Ljubljana je moj dom. Enostavno sem navajena sistema, ki ga imamo tu. Rada imam red in občutek varnosti.

Vendar med slovenskimi pevkami, tudi tistimi, ki so kopirale srbske »turbofolk« dive, nisi našla vzornic.

Ne, res nisem. Nekako me nobena ni pritegnila. Morda kakšna pesem tu in tam, ampak prav določena izvajalka ali izvajalec, da nismo izključujoči, pa res ne.

Zanimivo, da je srbska predsednica vlade lezbijka, si pa domišljam, da bi bilo morda drugače, če bi bil na njenem mestu predsednik, ki bi bil gej. Žal.

Kako pa gledaš na nestrpnost do nekaterih manjšin v Srbiji? Parada ponosa je tam pogosto na udaru, člani LGBTQ+ skupnosti se bolj ali manj skrivajo, ne glede na to, da je srbska premierka deklarirana lezbijka.

Ja, tam so še vedno prisotni zelo močni stereotipi. Moški mora biti »muško«, z žensko se o nekaterih temah ne pogovarja, ker »nima pojma«, in podobno. Morda bo moralo preteči še nekaj časa, da se spremeni ta zakoreninjena mentaliteta. Zanimivo, da je srbska predsednica vlade lezbijka, si pa domišljam, da bi bilo morda drugače, če bi bil na njenem mestu predsednik, ki bi bil gej. Žal. Jaz se sicer niti s svojo družino v Črni gori ne morem več prepirati o tem, ker sem opazila, da jih ne morem premakniti, saj so odraščali v nekem drugem okolju. Očitno moraš iti ven v svet, da se ti malo odprejo oči. Mama me je vedno vzgajala, da je za človeka pomembno zgolj to, da je dober – in nič drugega. Ljudje naj bodo to, kar so.

Srbska pevka Jelena Karleuša je recimo glasna zagovornica LGBTQ+ pravic.

Ja, ona je zelo glasna in pametna ženska.

Zanimivo je, da te je ona, etablirana zvezda, opazila, te pohvalila, celo ponudila naj bi neko sodelovanje. Si to šteješ kot potrditev?

Zagotovo. Karleuša je res ženska na mestu, brez dlake na jeziku, moderna. Še celo Kim Kardashian krade od nje. (Smeh) Ko sem bila v Ameriki, sem spoznala neko punco, ki je vedela za Slovenijo, in me je spraševala o »Karli«, neki pevki iz Srbije. Nato sva ugotovili, da misli Karleušo. Očitno je glas o njej prišel tudi čez lužo. Jelena sicer ni sama navezala stika z mano, ampak njeni ljudje. Za zdaj se dogovarjamo, da se srečamo in spoznamo, nato pa bom mogoče gostja pri njih, nič se še ne ve.

Pa tudi Severina, torej največja pevska zvezda na Hrvaškem, te je prav tako pohvalila. K sodelovanju sta te povabila celo trenutno največja glasbena atrakcija v Bosni Jala Brat & Buba Corelli, katerih videospoti dosegajo po večdesetmilijonske oglede, polnita pa velike dvorane in celo stadione. Če bi to vse sešteli, bi lahko prišli do napovedi, da je Senidah pravzaprav naslednja velika stvar na Balkanu.

Tega si sicer ne bi upala komentirati, bilo bi prevzetno. Res pa so se stvari odprle čez noč. Jala Brat & Buba Corelli sta bila včasih underground raperja, zdaj pa sta šla v mainstream vode. Zdaj smo celo odpovedali koncertu v Linzu, da grem lahko kot gostja k njima na koncert na stadion. To bo pa res izkušnja, nisem še pela na stadionu.

Zanimivo, kam vse te je pripeljala ta Slađana. Pa si vedela, ko si jo posnela, da bo tak hit?

Vsi, ki so jo slišali, so mi govorili, da bo. Ampak tega nikoli ne veš. Vedela sem, da bo morda naredila vtis, nisem pa pričakovala, da bo imela vsak dan po četrt milijona ogledov več.

Kaj misliš, da ljudje vidijo oziroma slišijo v Slađani?

Mislim, da slišijo to njeno moč. Ker, če ti povem po pravici, se mi zdi, da besedila še vedno ne razumejo vsi. Res je, da si ga lahko interpretira vsak po svoje, kot vsako drugo pesem, vendar gre pri Slađani vseeno za neko specifiko. In tudi jaz ne vem, kaj točno se je motalo po glavi Benjaminu Krnetiću, ko je pisal ta tekst. Sva se pa takrat pogovarjala o Slađani Milošević (jugoslovanska pop ikona osemdesetih let, op. p.), ki pa je bila res, če te citiram od prej – močna ženska. Sama je sicer nikoli nisem poslušala ali se z njo poistovetila, ima pa zanimivo zgodbo in z Benjaminom sva se pogovarjala o njej in moči, ki jo je izkazovala. In da bi bilo super napisati in ustvariti nekaj, kar bi spominjalo na to njeno moč. On je to začutil in napisal fenomenalno besedilo, jaz pa sem ga interpretirala, kakor sem ga osebno začutila – skozi filter, da smo vsi Slađana in da si vsi v resnici želimo zgolj ljubezni. In zanimivo je, da se ime Slađana v pesmi izgovori samo enkrat, kar pomeni, da bi bilo lahko tam pravzaprav katerokoli drugo ime.

Iz videospota Slađana.

Iz videospota Slađana 
© YouTube / arhiv Mladine

Kaj te novinarji v Srbiji sprašujejo, kaj jih zanima o Slađani in o Senidi?

Vse mogoče. Od tega, kakšno glasbo poslušam, do tega, ali bom zaradi samostojne kariere zapustila skupino Muff, itd. Benda ne bom zapustila, saj najraje nastopam z njim in se s tem ne more primerjati noben solo nastop. Sprašujejo me tudi o Sloveniji, kakšna glasba se posluša pri nas, pa o tekstu pesmi in kdo, zaboga, je Slađana. (Smeh) Ne vem, veliko jih misli, da pojem o drogah, pač o ekstaziju. Ker tako kot imajo v Ameriki »molly«, imajo v Srbiji »slađano«, ime za tekoči ekstazi. Sicer mi je všeč, da poslušalci razmišljajo široko in iščejo tudi skrite pomene. Morda pa je Slađana metafora za neki drug svet, sama sem za prispodobo o drogi izvedela šele kasneje, ko sem pesem že posnela. No, avtor besedila ve več o tem.

Ponavadi nas, iz Slovenije, v Beogradu sprašujejo, kako gre našim starim podjetjem, od Gorenja do Iskre, splošen vtis je pogosto, da so nostalgični in da imajo Slovence še vedno za nekakšne napredne izdelovalce predvsem tehničnih stvari.

Bo držalo, ja, so kar jugonostalgiki. Ampak takšna sem tudi sama. Kaj je bilo lepšega kot toliko narodov skupaj v sožitju? Pa trg je bil velik, veliko večji kot danes, tudi glasbeni, seveda. Slovenski glasbeniki, ki so bili vsejugoslovansko uspešni, so takrat lahko dejansko dobro živeli od glasbe. Pri nas na majhnem slovenskem trgu od glasbe dobro živijo le tisti in tisti čas, ki so v špici, v Srbiji pa se že takoj spet pozna, da je trg večji in da dosegajo številke, ki so že kar visoke. Poleg tega imajo Srbi po svetu izredno močne in številne skupnosti – Ceca recimo hodi po vsem svetu, od Nemčije do Avstralije in Amerike, povsod ima razprodane koncerte. Zdaj že tudi mene kličejo od vsepovsod, tudi iz Avstralije, ZDA in Francije. Ko v Srbiji prebiješ ta zid, se ti vrata odprejo še marsikje drugje.

Načrtuješ izdajo celotnega albuma za srbski trg?

Ja, plošča naj bi izšla jeseni, do takrat pa se bosta zvrstila še dva singla, dva, Slađana in Belo, pa sta že zunaj. Pri snemanju vseh pesmi bom sodelovala z isto ekipo, čeprav bo ponekod morda še kdo gostoval, bo zgolj koproducent, ker se mi zdi, da Kacafura res doda tisto mojo noto in da pozna moj zvok, moje sposobnosti, moje omejitve.

Anže Kacafura pa ni samo tvoj glasbeni guru in producent, ampak je bil dolga leta tudi tvoj partner.

S Kacafuro se pravzaprav poznava iz diskoteke Global, ko smo še skupaj žurali. Z njim in Došo (raper, op. p.). Ne bom lagala, da nikoli ni bilo težko, ko sva se gledala 24 ur na dan. Je pa lahko naporno, če se recimo sporečeš zaradi neke osebne stvari, potem pa ne moreš delati in se moraš gledati. Takrat je skoraj nemogoče odpeti neko nežno balado, zato včasih ni druge, kot da vstaneš, greš, se ohladiš in se vrneš čez dve uri. Pravzaprav sva družina in še vedno počneva vse skupaj, tudi komade za Muff. Zanimivo je, da je Srbom pravzaprav vseeno, s kom pridem k njim, in da so predlagali, da bi prišel tudi Muff, ker so začutili glasbo in jim je vseeno, če ni v srbščini oziroma da je v slovenščini, te jezikovne bariere se očitno ponovno podirajo. Pa čeprav gre za nove generacije, ki niso živele v Jugoslaviji in se v šolah niso učili slovenskih pesmi. To mi je všeč, da se morda ponovno odpira ta prostor znotraj nekdanje Jugoslavije, kjer jezik morda ne bo ovira in da bo na prvem mestu glasba.

Zakaj misliš, da te primerjajo z Mimi Mercedez, srbsko hiphop senzacijo, ki ima prav tako to občutje močne, progresivne, neodvisne ženske?

Po pravici povedano njene glasbe sploh nikoli nisem slišala, sem pa slišala, da so me z njo primerjali in tako izvedela, kdo je. Glede primerjave pa imam tu s temi močnimi ženskami očitno neko rdečo nit, ki se je ne morem znebiti in ki jo vidijo vsi drugi, samo jaz ne.

Res je hecno, da morda sploh ne veš, da si v resnici feministka.

V resnici sem Senidah, dejansko se s tem res ne ukvarjam.

Kaj pa Ema in Evrovizija, nikoli več?

Iskreno sem se imela tam zelo lepo, prijetna izkušnja, ampak najbrž se tam niti sama niti z Muffom res ne vidim več. Tam je neka druga scena, kjer glasba morda ni več v prvem planu. Pa ne me narobe razumeti – v preteklosti sem Evrovizijo budno spremljala in celo snemala, skladbe, ki so se tam pojavljale, so bile kakovostne. A zdaj je že kar nekaj let več ne gledam.

Ti se ukvarjaš samo z glasbo in (samo) od tega živiš, ne?

Samo z glasbo in samo od glasbe.

Pa si imela kdaj kakšno tradicionalnejšo službo?

Sem delala, preden sem se začela ukvarjati z glasbo, potem sem še nekaj časa vztrajala pri tem, ker sem mislila, da bom zmogla oboje, kar je pomenilo, da sem delala do dveh, potem sem šla v studio, prišla domov ob dveh zjutraj, šla spat za štiri ure ... in potem zjutraj ponovno v službo. To je bilo zame preveč. Pričakovano sem nato dobila odpoved, kar je bila najboljša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. In kar naenkrat sem imela več časa za glasbo in za ustvarjanje. Ampak pridejo pa dnevi in tedni, ko preprosto nimam denarja za golo preživetje. In takrat potem vedno znova začnem razmišljati o tem, da bi se kje zaposlila, zaradi varnosti in nekega rednega prihodka, ne zaradi česa drugega. Ampak pri stvari moraš biti stoodstotno, če se je že lotiš. Žal res ne morem hkrati obojega, zato sem se odločila za glasbo in raje pač na vsake toliko zgolj životarim in se prebijam.

VMj1viq9KmA

zNxNZo698bE

7Zw-7pvvn9U

m3tG96vgmmI

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.