Janko Lorenci

Janko Lorenci

26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Kolumna

3,5 odstotka

Moč uličnih protestov

Pripadniki gibanja Extinction Rebellion, ene iz nepregledne množice okoljskih organizacij, so več dni zapored ustavljali promet v središču Londona. To je bil fizično izražen poziv politiki, naj se naposled zgane zaradi podnebnih sprememb. Po svoje pa tudi izraz obupa nad jalovo demokracijo; vse očitneje je, da volitve niso pot do večjih sprememb. Kajti tudi bogati Zahod se zvija v kopici problemov, nezadovoljstvo je množično, etablirana politika pa se nanj ne odziva.

Logična posledica tega je množenje demonstracij, stavk, bojkotov – civilne nepokorščine vseh vrst. Družbeni nemir se seli na ulice v Franciji, Srbiji, Španiji, ZDA, Nemčiji, Alžiriji … Nezadovoljstvo si mimo zamašenih parlamentarno-strankarskih poti išče druge kanale sproščanja.

Ali lahko vsi ti ulični protesti sploh kaj prinesejo? V čem je njihova moč? Korakanje množic samo po sebi ne spremeni ničesar. Toda množica, ki se giblje, kriči, ki jo nosijo ista čustva, iste zahteve, ima telesno, vizualno in psihološko težo. Jezna množica na ulici napravi bistveno močnejši vtis kot internetna peticija. Množica na ulicah je množica, nevidni podpisniki peticije nekako ostanejo posamezniki, tudi če jih je kot listja in trave. Toda med fizično in virtualno množico obstaja simbioza: ob pomoči družabnih omrežij se posamezniki laže organizirajo v realno množico.

Moč demonstrirajoče množice je tudi v grožnji, v kaj vse lahko prerastejo protesti. Lahko izražajo nekaj, kar je v zraku, a še ni jasno artikulirano. Iz majhnih lahko čez noč postanejo orjaški. Tu, kot da gre za nekakšen magnetizem: ko protestna množica doseže neko velikost, lahko računa na nove člane – tiste, ki mislijo in čustvujejo podobno, a se neradi izpostavljajo in se kot protestniki počutijo varne šele, ko je množica dovolj velika. V uličnih protestih se skriva bistveno več angažiranosti in energije kot na primer v podpisovanju peticij. Zato so tudi bolj nepredvidljivi. Zato lahko rodijo potentne voditelje. Zato so lahko napoved revolucije. Zato se lahko sprevržejo v nasilje. So, skratka, zamolkla grožnja, ki lahko prav zaradi tega kaj doseže.

Resni protesti so znamenje, da se v družbi nekaj kuha. Njihovo sporočilo je včasih jasno in konkretno, včasih megleno. Seveda niso kar vse manifestacije civilne nepokorščine pozitivne – mnoge organizirajo skrajni desničarji in ogroženi avtokrati. Izrazit primer produktivnih protestov smo v Sloveniji doživeli z vstajami v letih 2012/13, ki so odnesle Janševo koalicijo in pripomogle k nastanku politične alternative. Na splošno pa ostajajo protesti in njihovi učinki nepredvidljivi; včasih rohnijo impresivne množice, zgodi pa se nič, včasih majhna skupina sproži velikanske proteste in globoke spremembe.

No, popolna uganka vendarle niso. Ameriška politologinja Erica Chenoweth je temeljito proučila na stotine večjih protestov (z vsaj 1000 udeleženci) po letu 1900, namenjenih ozemeljski osvoboditvi ali strmoglavljenju oblasti. Ugotovila je predvsem dvoje. Prvič, miroljubne oblike civilnega odpora od leta 1900 do 2006 so bile dvakrat bolj učinkovite kot nasilne. Nenasilne kampanje so bile v povprečju štirikrat bolj množične kot tiste z elementi nasilja, pogosto pa tudi bolj reprezentativne glede spola, starosti, socialnega položaja itd. Druga ugotovitev: noben protest, vstaja, upor … ni bil neuspešen, če je v njem aktivno sodelovalo vsaj 3,5 odstotka prebivalstva, številni pa so bili uspešni s še nižjo udeležbo.

To so slabo znane, a tudi za prihodnost pomembne ugotovitve. Svet je poln težav, vendar caplja na mestu, napetosti pa se kopičijo. Bolj ko se bo volilo v prazno, bolj bodo ulice polne jeznih ljudi, bolj se bo civilna nepokorščina stopnjevala. Zlasti na treh področjih – klasično demokratičnem (več svoboščin, volitve, ki lahko kaj premaknejo…), socialnem (več kruha, več enakosti) in ekološkem (ustavimo uničevanje planeta). Vsa tri področja so povezana, a zlasti na ekološkem bo civilna nepokorščina prej ali slej dobila razsežnosti pandemije. Res so okoljska gibanja razdrobljena in pisana, toda scela imajo orjaški potencial. Počasi morda že nastajajo zametki planetarne civilne družbe. Pač zato, ker je okolje tako ogroženo, ker postaja grožnja več kot očitna in ker je tako univerzalna (zadeva vse ljudi) in prvinska (nič ni bolj elementarnega od narave). Prav zaradi univerzalnosti in prvinskosti sega čez običajne politične, ideološke, kulturne, socialne delitve – pri čemer kasta bogatih in vplivnih misli, da ji bo prizaneseno, ker jo bo reševal denar. Do neke točke jo bo, a potem jo bosta dohitela ranjeno okolje in ljudski bes. Sicer pa se prva znamenja strahu kažejo tudi na eminentnih točkah dobičkarjev v sedanjem položaju. Primer: guvernerja britanske in francoske centralne banke sta zapisala, da podnebne spremembe ogrožajo globalni finančni sistem, zato ga je nujno reformirati.

Nenasilna civilna nepokorščina je del demokratične igre, je celo človekova pravica. Brez nje ne bi bilo množice danes samoumevnih dosežkov, z demokracijo vred. A do tega se je bilo treba dokopati s pritiskom. To velja tudi za prihodnost. Živimo v (neokapitalističnem) sistemu, v ogromni Ponzijevi shemi, ki pa ne more rasti v nedogled; če nič drugega, jo bo ustavila fizična omejenost planeta. Za kolikor toliko pravočasne spremembe je treba vsaj približno vedeti in povedati, proti čemu in za kaj si. In potem izvajati pritisk. V demokraciji ne more dolgoročno nobena oblast zmagati proti volji ulice. V Nemčiji znaša tistih magičnih 3,5 odstotka prebivalstva slabe tri milijone, v Sloveniji 70 tisoč ljudi. Francoski pisatelj Georges Bernanos je dejal: Bog nima drugih rok kot naše.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.