Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Dva leva

Fiat penis

(ko jastogi obmolknejo)

»S seboj ravnajte kot z nekom, ki ste mu dolžni pomagati.«
— Petersonovo drugo življenjsko pravilo, ki ga je v spopadu z Žižkom pozabil

Se spomnite Clinta Eastwooda na konvenciji Mitta Romneyja v Tampi leta 2012? Uprizoril je nekakšen dramolet, v katerem je želel obračunati z Barackom Obamo, ki se je takrat potegoval še za drugi predsedniški mandat. In se na odru odločno prepiral. S praznim stolom. Postaran in rahlo dezorientiran Eastwood je bil tako tragikomičen v svoji bitki z nevidnim Obamo, z Obamovim demonom, da so tudi mnogi desni mediji njegov nastop ocenili kot katastrofo. Pravzaprav kot pomoč nasprotniku. Eastwooding, kot so fenomen poimenovali, se je viralno širil po medmrežju. Tisoči so uprizarjali domislice s praznim stolom ter smešili Eastwooda in Romneyevo kampanjo.

No, že v polurnem uvodnem nastopu napovedanega velikega duela z Žižkom je Peterson deloval zelo podobno. Namesto da bi se soočil s svojimi nasprotniki, kar sovražniki, Marxom, marksisti, »postmodernimi neomarksisti«, »kulturnimi marksisti«, ali kakor jih pač iz situacije v situacijo poimenuje, se je prepiral s 170 let starim programskim pamfletom, ki niti slučajno ni spričevalo Marxa.

Ko sem slišal za napoved velikega spopada med Petersonom in Žižkom v Torontu, sem pričakoval, da se to ne bo dobro končalo. Za Žižka. Namreč, predvideval sem, da se je proti skrajnim populističnim poenostavitvam na soočenju takšnega formata, kot je bil napovedan, na (dobesedno) njegovem terenu, težko boriti z racionalno argumentacijo in refleksijo. A sem v oceni krepko zgrešil, ker sem Petersona donedavno očitno zelo slabo poznal. In bil zaveden z nekaterimi partikularnimi ocenami o njegovih kvalitetah. Namreč (če se prav spomnim, po odmevnem nastopu na Channel 4), verjel sem oceni, da je nekakšen »stupid man’s smart person«. Še več, v NYT je v tistem času kolumnist David Brooks posredoval mnenje, češ »Jordan Peterson is the most influential public intellectual in the Western world«.

O. K. Žižek je na soočenju deloval tako, kot je bilo od njega pričakovali in kot smo ga vajeni. Ne boljše, ne slabše. A pravi polom je bil Peterson. To je njegov slovenski privrženec Žiga Turk skušal pojasniti z oceno, da se na materijo debate ter sogovorca pač ni dovolj pripravil; »da ni naredil domače naloge«. Nima prav. Namreč izkazalo se je, da ima Peterson šokantno pomanjkljivo znanje o stvareh, o katerih piše in polemizira. Da ima kulturni, humanistični, družboslovni (in celo naravoslovni) primanjkljaj, ki ga z nobeno domačo nalogo ne bi mogel zlepa nadoknaditi. Tako na ponavljajoče se Žižkove provokacije ni znal navesti, kdo so t. i. postmoderni marksisti, ki jih nenehno satanizira. Tudi enega samega se ni spomnil. In ko sta nekako prišla na Foucaulta, je seveda Žižek zmedenega in takrat že vse bolj negotovega Petersona takoj poklopil, da Foucault kajpak ni marksist, ampak njegov kritik. Kar je sicer res. A če bi imel kaj družboslovne omike, bi se vseeno lahko izmazal, da pač misli na Foucaulta iz časa, ko je bil še Althusserjev učenec in član francoske komunistične partije. In Turk je zgrešil tudi v prepričanju, da je bil Petersonov problem, ker ni vedel, da Žižek ni tipični levičar. Še več. Turk pravi, da »zdaj vemo, zakaj trda levica Žižka ne mara«. Če odmislimo, da Turkov krog operira s pojmom trda, skrajna levica približno tako kot Peterson s pojmi postmoderni marksizem, kulturni marksizem, v tem kontekstu vseeno ni jasno, kdo bi bili levi radikali, ki Žižka ne marajo. Tisti, ki se politično organizirajo okrog Levice, so »vsi« šli skozi žižkovsko fazo, krog prostih intelektualcev okrog Mladine pa tudi. SD-občinstvo ga v glavnem ne mara, a gotovo ne spada v kategorijo ekstremnih levičarjev. Kdo ostane? Če pristanemo na krilatico, da ekstremni levičar stranko menja, nravi ne, potem bi jih lahko našli le v Janševi SDS.

A kakorkoli. Problem Petersona niso skrajna stališča. V tem ni nič enkraten in poseben. Problem je skrajna banalizacija, plitkost, odsotnost kakršnegakoli resnega koncepta. Pač nekakšna teorija Clean your room, ki namesto fiat panis (kruha za vse) ponuja kot celovito družbeno rešitev fiat penis (tiča za vse). Knjižna uspešnica 12 pravil je kvazi sociobiologija, zbanalizirana nevropsihologija, karikatura teorije družbe, ki družbena razmerja in fenomen socialne moči čisto resno in čisto zares pojasnjuje s priliko o boju jastogov za prevladujoči položaj ... Vse skupaj obtiči na ravni pridigarskega diskurza, ki ponekod ne dosega niti prebliskov raznih new age profetov. Njegovo učenje ni rezultat teoretskega ali empiričnega preučevanja, ampak spretnega internetnega plasmaja. Nekakšen Gangnam Style teorije družbe in psihologije. Pač instant hrana za tiste, ki potrebujejo preproste besede, preproste primere in malo vloženega intelektualnega napora, da dobijo potrditev in alibi za svojo nagnjenost k nekorektnosti, mizoginiji, s katero se spopadajo s svojo fobijo do žensk, belega supremacizma in še česa.

Obljubljali in napovedovali so ponovitev spopada intelektualnih titanov, kot je bil spopad med Chomskim in Foucaultom v Amsterdamu leta 1971; kot je bil boksarski The Rumble in the Jungle med Muhamedom Alijem in Foremanom v Kinšasi leta 1974; ali celo, kot je bil zgodovinski kulturni boj v ringu med Nemcem Maxom Schmelingom in Joejem Louisom – Brown Bomberjem v letih 1936 in 1938. Pa smo dobili wrestling, v katerem se je Žižek ujel v past lastne korektnosti, da ni na koncu šel čez na tleh ležečega Petersona kot orkan Katrin čez New Orleans.

In sedaj privrženci Petersona spopad vseh spopadov racionalizirajo s (Petersonovo) konstatacijo: pomembno je, da sta se pogovarjala. A res? Končni cilj spopada je vljudni pogovor? Za Petersona? Zakaj ni to veljalo, ko je lani Peterson pohodil Cathy Newman v pogovoru za Channel 4?

Mislim, da bi si desnica za svojega reprezentativnega zastopnika zaslužila koga bolj intelektualno obrušenega, kot je Peterson. Navsezadnje, že od hladne vojne vemo, da je ravnovesje strahu večji porok vzajemnega spoštovanja kot prevlada ene sile.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.