Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

10. 5. 2019  |  Mladina 19  |  Pamflet

Korak v predpismeno družbo

Absurdni praznik, uničevanje institucij na periferiji ter pohod tajnih obveščevalnih metod

Prvi maj je več kot stoletje praznik delavcev, a na slovenskih praznovanjih v imenu delavcev in njihovih pravicah govorijo oblastniki: župani, premier Šarec, poslanci in ministri. Povsod je veselo, igra godba, idilo dopolnjujejo še rajanja in roštiljade. Po svetu je drugače: v Parizu so se na ulicah zbrale množice upornih protestnikov, ki so se spopadli s policijo, v Nemčiji so proteste vodili sindikati, na Rdečem trgu v Moskvi je nekaj deset tisoč demonstrantov zahtevalo višje plače, v Grčiji je prav tako prišla na ulice jeza številnih, ki so demonstrirali proti nezaposlenosti, sindikati pa so izvedli stavke trajektov, vlakov, avtobusov in železnic.

Slovenija je postala oaza idile v Evropi, celo v Velenju, kjer kitajski lastnik začenja z množičnim odpuščanjem delavcev v Gorenju, so na ta dan namesto upornih besed ljudi, ki izgubljajo službo, donele praznične besede župana Bojana Kontiča.

No, manjši protest se je dogodil kak dan kasneje v Radvanjah v Mariboru, kjer jim Pošta Slovenije zapira poslovalnico. Ko so v avstrijskem cesarstvu vpeljali državno pošto, je monarh to storil z idejo, da v sistem poštnih in pisemskih pošiljk vključi čim večji del imperija. In pošte so rastle po majhnih krajih, celo bogu za hrbtom. Uničevanje splošno dostopnih poštnih storitev je sicer biznis trend, o katerem je pripovedovala danska pisateljica Janne Teller v intervjuju za Mladino. Danska, ki jo avtomatično štejejo kot raj socialne države, je postala dežela, kjer dobivajo pošto enkrat na teden! Pravica do poštne poslovalnice, pravica do poštarja, ki na dom prinaša pisma in pakete, je na udaru. Na Slovenskem so od leta 2012 zaprli 58 poslovalnic, do leta 2012 jih bodo še 94. Večino kajpak na periferiji. Zakaj jih zapirajo? Ker da niso dobičkonosne. Bodo po tem zgledu zaprli vodovode in nehali obnavljati ceste, ki vodijo v kraje s premalo prebivalci? A to ni vse. Septembra je državna pošta na spletni dražbi objavila seznam poštnih stavb, ki so šle v prodajo. Žrtve padajo v zakotnih krajih. Med njimi najdemo imena, o katerih mediji zlepa ne poročajo: Artiče, Lesično, Pristava, Kojsko, Obrovo, Polšnik, Podrgorci, Šalovci itd. Pravi akt nasilja nad periferijo, kjer državni aparat uničuje najbolj vitalno socialno institucijo. 150 poštnih izpostav bo vrhovna pošta ne le ukinila, temveč tudi prodala. Da bo država bolj polna denarja, ukinjajo in prodajajo stoletno tradicijo.

Projekt vlade Marjana Šarca je torej množična prodaja temeljnega komunikacijskega servisa v oddaljenih regijah. Predsednika vlade sta v zadnjih tednih z intervjujem gostila časnika Reporter in Delo, a vprašanja njegove politike centralizacije in siromašenja obrobij mu nista zastavila. Tudi ne, zakaj izmed članov Evropske komisije izrecno hvali komisarko za konkurenco Margrethe Vestager, katere njenih lastnosti ga navdušujejo in kako, da imamo potem na Slovenskem varuha konkurence, za katerega večina sploh ne ve, kako mu je ime, kaj šele, da bi ga poznali po dejanjih? Postavljanje krucialnih vprašanj očitno ne sodi več v premierske intervjuje.

Predsednik vlade je tokrat besen na vojaški sindikat, ki mu očita, da se s pozivom k odstavitvi obrambnega ministra Karla Erjavca meša v njegovo delo. Ko je dal slednji odstaviti vojaškega poveljnika Miho Škrbinca, je navedel sporno vojaško vajo na Počku. Toda čez čas se je izkazalo, da to sploh ni bil razlog, na dan pa je prišel podatek, da je minister naročil obveščevalni službi, da naj preveri govorice o zdravju načelnice generalštaba, ki naj bi jih širil poveljnik slovenske vojske. Horror, prva dama vojske je nenavadno dolgo odsotna, po deželi se širijo kajpak govorice, Erjavec pa nad častnike pošlje zasliševalce in tajne obveščevalce!!!? Ustvaril je izredne razmere v vojski, kot da bi šlo za napad na državo. Komisija v parlamentu se je potem ukvarjala z zadevo in ugotovila, da sploh ni obstajala zakonska podlaga za to špijonsko akcijo v vojski. In premier? Nič, razen nekaj ironičnih bodic na stranko SDS, ki napovedujejo interpelacijo zoper ministra.

Ta lahkotna uporaba nadzorovanja, ki si ga je vlada privoščila, ni edina. Vmes se je zgodilo politično čudo. Stranki Levice in SDS, ki sta najbolj antagonistični stranki, in za katere je skoraj nepojmljivo, da bi kdaj družno glasovali v parlamentu, sta skupaj vložili zahtevo po ustavni presoji nedavno sprejetega zakona!!!????????????? In kaj je povezalo politično nezdružljive?

Vladajoča koalicija je izglasovala zakon, ki drastično povečuje uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov. Novi zakon tako dopušča, da lahko preiskovalni sodnik namesto pisnega sklepa naloži že ustni nalog telekomunikacijskemu operaterju, da mu posreduje iskane podatke.

V dobi razmaha pisanja, ki omogoča, da sodnik v ekspresno kratkem času spiše odredbo, je premier Šarec državo zapeljal v obdobje oralne družbe, ko še niso poznali pisave in zapisanih zakonov!

A to ni le antropološko čudo, ampak preteča nevarnost vpeljave policijske države. Pisna odločba sodnika je tisti minimum, ki loči demokratične civilizacije od avtoritarnih in despotskih vladavin. Omogoča namreč, da parlamentarne komisije izpeljejo nadzor nad skritim delovanjem represivnih organov. Kako naj nadzirajo uredbo, ki ni zapisana?

Slovenija s svojo tradicijo je najbolj neprimerna država za takšne metode. Leta 1945 so zmagoviti partizanski oddelki pobili 12 tisoč vojnih ujetnikov in še tisoče civilistov na podlagi ustnih navodil. In v skoraj treh desetletjih sodišča niso na nobenem procesu obsodila niti enega izmed krvnikov ne njihovih komandantov ne tedanjih oblastnikov, ker za seboj pač niso pustili nikakršnih pisnih odločb in sodb. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.