Nasvidenje, ZDA, dober dan, EU!

ZDA so postale preveč destruktivne. Nehajmo si lagati, da so one naša zaveznica in mi njihovi prijatelji. Za zdaj nas potiskajo v novo svetovno vojno.

Iranska kriza postaja novo geostrateško politično torišče stopnjevanja vojn na Srednjem vzhodu. ZDA so lani izstopile iz slovitega jedrskega dogovora, po letu dni zaostrene politične retorike in ekonomskih sankcij Iran napoveduje, da opušča njegove zaveze. Zdi se, da je svet pred novo vojno, nevarnejšo od katerekoli sedanje. Tokrat so političnoekonomski vložki veliko večji kot v sirski državljanski vojni. Gre za naftni biznis, za spopad mnogo širših regionalnih političnih koalicij, za neposredno merjenje moči ZDA in Kitajske, pa tudi Rusije. EU je tu v velikem političnoekonomskem, tudi vojaškem precepu. Jedrske grožnje so v hladni vojni zagotavljale mir, danes vse bolj netijo nove vojne. Bombe lahko očitno uničite samo z bombardiranjem.

ZDA so na Srednjem vzhodu prisotne v domala vseh državah, toda njihova strateška vloga upada kljub vojaški premoči in nenehnim ekonomskim pritiskom. ZDA so tu v neposrednih vojnih operacijah od leta 2003 in nikjer niso bile uspešne. Domala pol stoletja na Srednjem vzhodu permanentno vlada vojno stanje, zadnjih dvajset let je padla tu desetina vseh vojnih žrtev na svetu, zadnjih pet let skoraj tri četrtine, 95 odstotkov je omejenih na nekaj muslimanskih držav. Razlogi so različni, največ jih poganja obvladovanje naftnega biznisa, politični konflikt držav in regij zaznamuje večni trk religijskih protislovij, v ozadju so geopolitični interesi velikih imperijev, nekdanjih in novih. V tem političnem kaosu se spreminja vse in tod so desetletja vpleteni vsi, ki kaj štejejo na svetovnem prizorišču.

Negativen zgodovinski odtis je po drugi svetovni vojni najprej pustila postkolonialna Evropa, izraelsko-arabski spopadi so v ta prostor pripeljali ZDA. Iranska revolucija 1979 je spremenila regionalna razmerja sil, več kot osemletna iraško-iranska vojna (1980–1988) velja za najbolj krvavo po dveh svetovnih vojnah, druga zalivska vojna je proti Iraku v letih 1990-1991 zbrala svetovno koalicijo 39 držav. Srednji vzhod je tako pred tridesetimi leti internacionaliziral vojno namesto miru. Iranski jedrski sporazum je bil leta 2015 eden redkih diplomatskih poskusov političnega in ne vojnega reševanja sporov. EU si je zanj posebej prizadevala, veljal je za zgleden diplomatski izdelek in uspeh Obamove administracije. Toda Trump ga je takoj zavrnil, lani so ZDA od njega odstopile, hkrati pa zaostrile ekonomske sankcije. ZDA preprosto potrebujejo novo vojno. Trump zaradi volitev leta 2020, ZDA zaradi ohranitve Pax Americana. Zagata je politična, ekonomska in vojaška.

Podpisniki sporazuma z Iranom so poleg ZDA tudi VB, Francija in Nemčija, pa Kitajska, Rusija in EU. Britanci imajo na mizi brexit, evropski trojček niha med starim atlantskim zavezništvom in lastnimi interesi. Tu sta še Rusija in Kitajska, prva bolj selektivno, druga zaradi nafte in svilne poti Iran vidi kot tesnega zaveznika. Ekonomska konfrontacija je torej neizbežna. Ekonomske sankcije so staro ameriško orožje, usmerjajo jih proti socialističnim državam (Kuba, Venezuela …), proti strateškim nasprotnikom (Rusija, Kitajska …), regionalnim silam (Iran …). Vsi ti postopki so v nasprotju z mednarodnim pravom in globalnimi sporazumi, delujejo avtokratsko in nedemokratično, vzpostavljajo logiko ekonomskih vojn, vladavino oboroženih financ. Povojna mednarodna ekonomska ureditev je postala torišče ameriških hibridnih vojn.

Toda gospodarske sankcije večinoma niso učinkovite, ZDA z njimi izgubljajo politično kredibilnost in ekonomski primat. Tudi pri Iranu so posledice začasne, lani naj bi izgubili štiri odstotke rasti, letos verjetno šest, toda država ni zadolžena in velja za socialno stabilno. ZDA bi rade uničile sedanji iranski kleriški režim z ekonomskimi sredstvi, toda Iran rešuje sivi trg nafte, računa na pomoč drugih, zlasti Kitajske, tudi EU. ZDA ostaja le še vojaška alternativa, toda stroški financiranja vojske so veliki in vojne so nesmiselne, če jih izgubljate. ZDA dejansko na Srednjem vzhodu nikjer niso nobene vojne unovčile kot trajnejši mir in edino to šteje. Toda z novo vojno mislijo resno, v Zaliv pošiljajo letalonosilko, na ožje območje 120.000 vojakov, umikajo svoje civiliste in diplomate … Vojna se je dejansko že začela.

ZDA bi rade uničile sedanji iranski kleriški režim, EU jim tega ne more preprečiti, lahko pa aktivneje brani svoje interese, posredno pa tudi legitimne pravice Irana. Nedvomno ameriške sankcije ogrožajo ekonomsko suverenost Irana in vseh, ki z njim poslujejo, tudi EU in Kitajske. Ekonomske sankcije so dejansko izraz ameriške politične nemoči, vojaško pa v Iranu ne morejo zamenjati oblasti. Ta se brani z redno vojsko, islamsko revolucionarno gardo in ljudskim odporom, vse troje skupaj, tudi z zavezniki, kot sta Kitajska in Rusija, pomeni za ZDA nepremostljivo oviro. Če ZDA ni uspelo v Siriji, še prej v Iraku in Afganistanu, potem v Iranu ne morejo zmagati. Unilateralno ameriško ravnanje kroji liberalno globalno ureditev in ekonomiko držav po svoji meri. EU se bo morala opredeliti. Staro atlantsko vojaško zavezništvo vse bolj ogroža njene ekonomske in tudi politične interese. Banki Societe Generale je na primer ameriški OFAC zaradi poslovanja na Kubi, Iranu in Sudanu že zaračunal globo 1,4 milijarde dolarjev. Zato je Iran skrajna meja ameriškega vojaškega intervencionizma in ekonomskega izključevanja, ki ju EU ne more in ne sme sprejeti.

Svet človekovih pravic, svobodnega trga in ameriške vojske se je že zdavnaj sfižil. Z njim tudi naša in evropska podoba, ZDA so postale preveč destruktivne. Nehajmo si lagati, da so one naša zaveznica in mi njihovi prijatelji. Za zdaj nas potiskajo v novo svetovno vojno. Toda zavez in prijateljstva ne moremo graditi v podrejenem položaju, z izključevanjem drugih, ker bomo drugič na vrsti tudi mi. Zato, nasvidenje, ZDA, dober dan, EU!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.