Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Dva leva

Nova Evropa

(iz starih sanj)

»Obstaja nekaj nevtralnih publicistov, ki imajo do nove ureditve našega kontinenta, ki jo mi sedaj uresničujemo, takšen odnos, kot nekdo, ki bi se pustil žgečkati, ne bi pa se želel smejati. … Poudarili smo že, da nova Evropa predstavlja napredek, ne pa korak nazaj. Kdor torej hoče biti udeležen pri vseh prednostih, mora biti udeležen tudi pri z njimi povezanih žrtvah in obremenitvah. …V tem našem primeru nikakor ne more biti govora o posiljevanju. Prihajajoča nova Evropa bo predstavlja tvorbo, ki bo svojim udeležencem in uporabnikom nudila več prednosti kot pomanjkljivosti. … Nova Evropa ni stvar preteklosti, ampak stvar prihodnosti.«

Kdo je govoril in izrekel takšne kvalifikacije Evrope? Nove Evrope. Lahko bi bil kdorkoli. Recimo Orbán, Janša, Salvini, Grims, Le Penova, Zver, Strache ... Morda Trump? No, Trump težko, je prebutast za tako kompleksne misli in sporočila. Vsekakor nobeden od naštetih. Že leta 1942 je te in podobne stvari govoril dr. Joseph Goebbels. Tisti Goebbels, ki je bil, kar je splošno znano, med letoma 1933 in 1945 minister za ljudsko prosvetljevanje in propagando (Reichsminister für Volksaufklärung und Propaganda). Bil pa je še kaj več. In prav tisto več ga je definiralo kot konceptivnega ideologa nove Evrope. Namreč, bil je tudi predsednik kulturne zbornice (RKK – Reichskulturkammer), ki je bila med drugim zaslužna za organsko (korporativno) vez med tiskom ter radijskim in filmskim medijem, vez med disciplino telesa in duha, ter raz/ločitev med pravo in izrojeno umetnostjo ... A strateška sinhronizacija (gleichschaltung) navznoter je hkrati pomenila akcijsko povezavo navzven. Povezavo v novo Evropo združenih partikularnih nastavkov, v dominacijo skupne ideje ekskluzij. No, resnici na ljubo, nacizem ni prvi izrekel krilatice nova Evropa. Pred njim je denimo enak pojem ob izteku prve svetovne vojne uporabil Čeh Masaryk (Nová Evropa. Stanovisko slovanske, 1918/1920). A iz prav nasprotnih motivov in za prav nasprotne cilje: umik, pobeg slovanske srednje Evrope iz germanskega objema.

V protievropski in protidemokratični evforiji je v času iraške vojne in kasnejšega razmejevanja znotraj zavezništva stari pojem potegnil iz ropotarnice zgodovine in pognal v ponovni obtok Bushev državni sekretar za obrambo Rumsfeld, ki je z novo Evropo označeval poslušne, vazalne, lahko vodljive države, kot je Slovenija. In njih politike, kot je naš Rupel. No, kasneje se je pojem spet umaknil iz občevalne rabe, dokler niso stopili na sceno novi evropski nacionalni demokrati, ki so hiteli ograjevati in omejevati svoje dežele, tako kot so ograjeni in omejeni njihovi možgani. Tako na pogorišču demokratične Evrope (karkoli že to je) dejansko nastaja neka nova forma režimov: sebična, agresivna, izključevalna, nesolidarna. Ki iz evropske vreče na veliko jemlje (denimo Poljska, Madžarska), ne bi pa prevzela skupne odgovornosti in na primer solidarne delitve begunskih kvot; ki je ne zanima problem prenatrpanih grških otokov in italijanske obale; ki meni, da mora vsaka država poskrbeti samo zase. Ki govori, da je treba begunsko problematiko reševati pri izvoru, a se spreneveda, ker so desettisoči že na poti ali tukaj prav zato, ker se Evropa in svet ne spopadata z vzroki, ampak zgolj s posledicami ...

Takšna vizija nova Evrope, ki je najbolj dominantna in najglasnejša tam, kjer so še pred leti z velikim upanjem računali na evropsko solidarnost in empatijo, je ta čas polna triumfalnega zanosa. Čuti, da je prišel njen čas. Čuti, da so ljudje neučakani, nezadovoljni in zato lahkoverni, naivni, sugestibilni. Seveda so vsake volitve, kot radi rečemo, najpomembnejše, usodne. In tako tudi vsake evropske. A tokratne so resnično usodne. Če se demokratična evropska javnost ne bo zbudila iz dremeža; če populizem, nestrpnost, ekskluzivnost prevladajo, bo Evropa resnično začela odmirati.

No, ne slepimo se, Evropa ni neka obljubljena dežela. Ima veliko več problemov kot rešitev. In ta čas nima niti pravih rešitev, niti konsenza o reševanju. A samo, če ne zmagajo sovražniki Evrope, se bo lahko oblikovala proevropska fronta, ki bo branila dediščino stare, slabe Evrope pred Evropo iluzij popolnosti in zanosnega »glajhšaltanja«. In prav tako si ne delajmo iluzij, zgodovinski razvoj ne gre nujno in samodejno na bolje. Občutek vse večje prosvetljenosti je paravan, španska stena. Možnost zdrsa v barbarstvo, kakršno je doseglo vrhunec med drugo svetovno vojno, visi kot Damoklejev meč nad Evropo. Zato je treba iti volit. Tudi če izhajamo iz tega, da so vse stranke in tudi vse politike slabe. A ene so nesporno in izhodiščno slabše. Zato sta kategorična ekvidistanca in ekvivalenca predvsem posledica intelektualne lenobe in oportunizma.

V nedeljo bodo evropske volitve; volitve v evropski parlament. Morda ne vemo, katere izbire v veliki, a vsebinsko skromni ponudbi so boljše ali celo prave. Vemo pa, katere so slabše, naperjene proti človekovemu dostojanstvu, proti človekovi svobodi. Izločimo za začetek vsaj tiste, ki ponujajo iluzijo popolnosti, zaprtosti, absolutne varnosti, da se bomo lahko najprej prepirali, razhajali, si nagajali ...

Vemo, kdo so preroki nove Evrope. Tudi pri nas.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.