Heni Erceg

Heni Erceg

24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Hrvaška

V iskanju Evrope

Oblast, ki ji je pred evropskimi volitvami nemška kanclerka prišla na pomoč z razpredanjem o nevarnostih populizma, sestavlja prav tista skupina desničarjev, ki drugo za drugo uničuje civilizacijske vrednote in državo nenehno peha v spore, bodisi s sosedi bodisi z manjšinami, živečimi na njenem ozemlju.

Nemška kanclerka se je tik pred evropskimi volitvami odločila obiskati slabega, nevzgojenega učenca, ki ga mirno lahko prištejemo k še slabšim vzhodnoevropskim šolarjem iz nekdanjega komunističnega bloka, pretirano podžganim s sebičnim nacionalizmom. Ob zatonu politične kariere očitno ni več pozorna, kam jo zanese pot, in tako je prišla na obisk k hrvaškim desničarjem, da bi izrazila zadovoljstvo z vsesplošnim napredkom države. To se je zgodilo točno na dan, ko je hrvaška vlada poslala v stečaj ladjedelnico Uljanik, tako da bo gospa Merkel prav kmalu lahko k sebi vzela 1200 ponižanih delavcev. Kot poslušno in poceni delovno silo. Eh, če te pred bližajočimi se volitvami podpre Merklova, ti greben še bolj zrase, poleg tega postane jasno tudi, kako malo možnosti (ali sploh nobenih) ima levica v teh krajih, v takšnem okolju. Pa vendar je tale Merklova prava zajebantka, ker kako bi ji sicer prišlo na misel, da bi prav s hrvaškim premierom razglabljala o pošasti nacionalizma, ki zdaj uničuje Evropo in njene vrednote in proti kateri naj bi se skupaj borila. Kakor da ne ve, da se je izkrcala v mračni močvari, ki ji vladata ksenofobični nacionalizem in prezir do vseh vrednot, na katerih naj bi bila utemeljena Evropa.

Toda mar Merklova res podpira retoriko hrvaškega premiera, kakršno je ta uporabil, ko je v zanosnem razpoloženju, ki je vladalo na predvolilnem shodu njegove stranke, povedal, da so temelji Hrvaške Tuđman, domovinska vojna in pliberške žrtve, torej zločinec in nostalgija po ustaštvu? Brez dvoma, madam Merkel se je ob taktih skladb ustaškega pevca Thompsona na lastne oči prepričala, da se bo morala proti nacionalizmu boriti z moštvom, ki ima v svojem programu pravzaprav le dve postavki – nacionalizem in vračanje k izvoru ustaštva, oboje pospremljeno z vsesplošnim omalovaževanjem antifašizma. Zato niti pred evropskimi volitvami hrvaški prijatelji Angele Merkel ne govorijo o Evropi, ampak samo o nacionalni državi. Med drugim do Zagreba še ni prispel Manifest za rešitev Evrope, ki ga je podpisalo 30 evropskih intelektualcev: Claudio Magris, Salman Rushdie, Bernard Levy, Mario Vargas Llosa, Milan Kundera, Orhan Pamuk, Elfriede Jelinek, Adam Michnik, Herta Müller … V dokumentu piše, da je liberalna demokracija pred »pomembnejšo preizkušnjo kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja«, podpisniki pa pozivajo k reševanju Evrope pred »požigalci duha«, opozarjajo, da idejo Evrope zagrinjajo »valovi populizma in se razkraja pred našimi očmi«, in da »hočejo našo svobodo sežgati na grmadi«. Podpisniki pozivajo k uporu ob »zori volitev, ki jih nikakor ne mislimo prepustiti grobarjem evropske ideje«, pri tem pa poudarjajo, da nas tri četrt stoletja po zmagi nad fašizmom čaka nova bitka za civilizacijo.

A gospa Merkel bi se želela za Evropo boriti prav z oblastjo države, ki je – pri tem je bila ena redkih izjem – nedavni dan zmage nad fašizmom zaznamovala z odkritim prezirom do lastnega antifašizma, saj je na ta dan počastila spomin na ustaše in režim, v boju proti kateremu sta nekoč prelivali kri antifašistična Evropa in Hrvaška. Predsednica države je prav na ta dan poosebila uradni revizionizem s tem, da se je vsa skrušena fotografirala na moriščih, na katerih so končali pripadniki ustaške vojske, v Pliberku, Hudi Jami in Maclju, češ da so »ti kraji v opomin vsem, kako pomembno je bedeti nad slehernim človeškim življenjem, saj je vsako vredno tega, in spodbujati duha hrvaške enotnosti …« Da, enotnosti v zločinu! V proizvajanju lažne zgodovine. To je stara hrvaška matra in temeljna ideja kleronacionalistične oblasti, ki je drugo za drugo izničila vse vrednote, iz katerih je izšla ideja Evrope, na kar evropski intelektualci opozarjajo v svojem manifestu. Oblasti, ki je opustila vladavino prava, zanemarila delavski razred, povzročila demografski kolaps, zaradi njenega revizionizma pa se je Hrvaška znašla med profašističnimi vzhodnoevropskimi državicami. Zato je sprejemljivo, da policisti pretepajo migrante, ki prečkajo njeno ozemlje, sprejemljivo je, da se uradno pljuva po hrvaškem in evropskem antifašizmu, da pred tradicionalnim ustaškim semnjem v Pliberku Hrvaška televizija dan za dnem objavlja gnusna revizionistična skrpucala neke duševne bolnice, v katerih se o partizanih govori kot o krvolokih in morilcih, ustaši pa so borci za nacionalno stvar.

Oblast, ki ji je pred evropskimi volitvami nemška kanclerka prišla na pomoč z razpredanjem o nevarnostih populizma, sestavlja prav tista skupina desničarjev, ki drugo za drugo uničuje civilizacijske vrednote in državo nenehno peha v spore, bodisi s sosedi bodisi z manjšinami, živečimi na njenem ozemlju. Te, posebej srbsko, Hrvaška obravnava kot večnega sovražnika, o tem pričajo tudi številna sovražna sporočila, zapisana na predvolilnih plakatih vladajoče srbske stranke. Hrvaška se je pri korakanju nazaj in čaščenju svoje nečedne preteklosti resnično sprostila, še posebej, odkar je članica EU, ker v resnici ni nikoli sprejela razglašanih vrednot Evrope. Je za to sploh mogoč kak boljši dokaz kot fotografija, na kateri predsednica države z izrazom bolečine na obrazu žaluje za tistimi, ki so se vključili v nacistično koalicijo in za katerimi je ostala zgolj groza zločinov in koncentracijskih taborišč. Takšno ravnanje pa si cinično privošči prav na dan zmage nad fašizmom.

V to civilizacijsko brezno je Hrvaško pahnil nebrzdani kleronacionalizem, zaradi katerega bi jo lahko uporabili za ponazoritev trditve iz prej omenjenega manifesta: »Evropo so napadli lažni preroki, pijani od zagrenjenosti …« Toda kdo bi tu sploh še lahko slišal Pamuka, Michnika, Lloso …

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.