Borka  |  foto: Miha Fras

31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Dogodki

»Bisa ne bo!«

Vrhunec ljubljanskega dela 35. festivala Druga godba je bil večer s skupinama DakhaBrakha in Kokoroko ter dvojcem Maarja Nuut & Ruum

Člani londonskega afrojazz kolektiva Kokoroko (na sliki) so na svoji koži občutili, kako težko je slediti barvitemu šusu ukrajinske atrakcije DakhaBrakhe.

Člani londonskega afrojazz kolektiva Kokoroko (na sliki) so na svoji koži občutili, kako težko je slediti barvitemu šusu ukrajinske atrakcije DakhaBrakhe.

Kot je bilo zapisano, naj bi petkov, torej po dispoziciji »glavni« večer letošnje Druge godbe črpal iz ljudskega izročila vokalnih izrazov bivše Sovjetske zveze. Gre za dvojno površnost. Prvič, estonski dvojec pevke Maarje Nuut in elektromatričarja Ruuma ter ukrajinska atrakcija DakhaBrakha sta dve popolnoma različni zgodbi, tako po izrazu kot širšem kontekstu: tradiciji ali dediščini, ki jo upogibata. In drugič, obe imeni se na svojstven, domiseln način izogneta (marketinški) zanki »etno godbe«.

Uvodni nastop prvega je občinstvo na hitro pozibal do razpršenega sedenja po stopnicah katedrale Kina Šiška, a nikakor zaradi dolgovezenja ali manjka elana. Nuut z igranjem violine, z različnimi tehnikami in niansami petja ter ritmičnega šepetanja, z vmesnimi folk pripovedmi in s podporo nežno pihajočih efektov, ki se včasih razvijejo v že konkretno oprijemljivo elektronsko podstat Ruuma, poslušalca subtilno povleče v intimen, z glasnostjo na vajetih, a bogat pravljičarski svet. Dvojec to doseže potrpežljivo, večinoma tiho, s sijajno zadržanim odmerjanjem meditativnega, zankastega nalaganja, oziroma plastenja in pevkinega popolnega obvladanja svojega glasu. Miren uvod v rajanje, ki je sledilo.

Če je kdo pod vtisom neštetih medijskih zapisov o novi ( jazzovski) sceni Londona preračunljivo špekuliral, da bo tokrat poslušalstvo najbolj odpihnil nastop afrojazz zasedbe Kokoroko, se je hudo uštel. DakhaBrakha je festivalska institucija, ki je svoje nastope izpilila do absolutne brezhibnosti. Občinstvo, med katerim se je našlo tudi kar nekaj fenov, na primer fant s kučmo in transparentom, so po hitrem postopku stresli v ples, angažirano poslušanje in pozorno sodelovanje. Skupino odlikuje prožen preplet ljudskih ostalin in sodobnih aranžmajskih, pa tudi odrskih trikov stopnjevanja – najprej epski večglasni napevi nespornega mobilacijskega momenta, pa bogat tolkalski drnec, gibko vihtenje (tudi basiranje!) violončela, harmonikarski poleti melodij, pa rapanje, zverzirano koketiranje z občinstvom ... Kostumografsko, teatralno, perfektno v razmerjih in dostavi. In vse to je skupina dosegla sedé.

Kako težko je slediti barvitemu šusu DakhaBrakhe, so na svoji koži občutili člani kolektiva Kokoroko. Ti so s tremi pihalkami v ospredju za uvod udarili počasi, s priredbo himne »Colonial Mentality« Fele Kutija. Sledil je rutinski gruv kombinatorike zahodnoafriških plesnih udarcev in jazza, s šablonskim izmenjavanjem solistk in solistov. Kljub vnetemu sodelovanju ritemske sekcije in predvsem klaviaturista pa so pompozni naleti afrobeata pogosto doneli plosko. Ob solidnem interesu izpod odra se je nastop končal z bizarno fatalističnimi besedami šefice trobentačice Sheile Maurice Grey: »Bisa ne bo!«

Pred petkovim večerom je bilo slišati očitke, da je festival letos preveč jazzovsko nakalibriran. Po njem so bili ti odveč. Pa tudi, prav programska (nezvezdniško zastavljena) prožnost je eden glavnih razlogov novega zaleta Druge godbe.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.